Resničnostni šov, v katerem nastopajo otroci
Pred časom sem v nekem časopisu prebral, da je v ZDA kmalu na TV ekrane prišel nov reality show, v katerem glavno vlogo igrajo otroci, zasnovan pa naj bi bil po knjigi Wiliama Goldinga Lord of the Flies. Roman govori o skupini otrok, ki po nesreči letala pristanejo na samotnem otoku prepuščeni samim sebi. Med njimi se oblikuje nekakšna hierarhija, vendar kmalu njihovo obnašanje postane iracionalno – začnejo si namreč domišljati, da na otoku biva pošast, ki jo morajo uničiti. Prijateljske odnose med njimi zamenja rivalstvo, ki na koncu vodi celo do umora enega izmed dečkov. Zasnova omenjenega reality showa naj bi bila podobna situaciji v romanu (upam, da brez krutih scen): 40 otrok, starih med 8 in 15 let, naj bi bivalo v nekem osamljenem mestu brez nadzora staršev. Njihova naloga naj bi bila, da oblikujejo neko hierarhično skupnost z lastnimi zakoni.
O samem konceptom resničnostnih oddaj že tako ali tako nimam preveč pozitivnega mnenja. Ampak dobro, različne Bare, Sanjske ženske/moške in Big Brotherje še prebavljam (no ja, priznam, da sem jih tudi spremljal), pa tudi razne resničnostne showe, kjer kot glavni akterji nastopajo znane osebnosti nekako še sprejmem (ljudi pač zanima, kaj delajo slavni v vsakdanjem življenju). Do raznih oddaj, kjer se tekmovalci borijo za “preživetje” na samotnem otoku sem že zelo skeptičen. Ampak tale zamisel z otroki pa po moje že presega meje dobrega okusa. Sprašujem se, kaj bo naslednja stopnja: resničnostni show z dojenčki, ki bodo za določen čas ločeni od svojih staršev; zmagovalec pa bo tisti, ki bo najmanj jokal????
Resničnostni showi so zasnovani na ideji, ki jo je v svojem delu 1984 uporabil George Orwell. Gre za koncept Velikega brata, oziroma nekoga, ki 24 ur na dan nadzoruje delovanje določene skupnosti, ki se mora ravnati po njegovih navodilih. V resničnostnih showih to vlogo simbolično opravlja neka oseba, ki daje napotke sodelujočim in jih kaznuje ob neupoštevanju le-teh. Vendar je v ozadju teh oddaj ideja, da imajo gledalci, ki sedijo pred tv ekrani, moč, da opazujejo tekmovalce brez njihove vednosti in z glasovanjem tudi oblikujejo njihovo usodo v oddaji. Tako imajo gledalci občutek, da v bistvu oni igrajo vlogo Velikega brata. Ob tem se seveda ne zavedajo, da z njimi manipulirajo oglaševalci z raznoraznimi prikritimi sporočili v oddaji in torej vloga Velikega brata dejansko pripada njim.
Zanimivo se mi zdi, kako resničnostne oddaje, čeprav naj bi uprizarjale vsakdanje življenje skupine ljudi, dejansko nimajo ničesar skupnega z realnostjo. Situacije, v katere so postavljeni tekmovalci, namreč ponavadi niso del realnosti, ki jo živimo (ponavadi nismo ravno ujeti na samotnem otoku z veliko skupino ljudi, prav tako pa ne preživimo nekaj mesecev cele dni v hiši z 11 drugimi osebami). Za nameček pa ustvarjalci oddaje zanalašč izberejo čimbolj različne osebnosti, da bi povečali možnost konflikta med njmi in s tem povečali gledanost. Poimenovanje teh vrst oddaj kot resničnostni showi se mi zdi zato zavajajoče, saj imajo bore malo opraviti z resničnostjo.
Visoka gledanost, ki so jo dosegli resničnosti showi po celem svetu, v bistvu niti ni tako presenetljiva. V vsakem od nas je nekaj voajerizma – radi opazujemo druge ljudi brez njihove vednosti. Če pa lahko to počnemo še brez slabe vesti, potem je uspeh zagotovljen. Obenem pa nudijo možnost odprtega obrekovanja in ocenjevanja ljudi v pogovoru z drugimi sogledalci. Resničnostni showi torej do neke mere obrnejo norme v vsakdanjem življenju: kar je splošno sprejeto kot negativno, je ob gledanju teh oddaj dovoljeno in se ne obsoja s strani družbe, zato lahko gledalcu služijo kot nek ventil za sproščanje.
Upam samo, da se ta začetna navdušenost nad resničnostnimi showi počasi umirja in bo njihova gledanost počasi upadla. To bi pomenilo, da ta bedasti koncept z otroki ne bi preživel.
Marko Šuster