SP v basketu: Pred četrtfinalom
(Piše: Klemen Kladnik) Pa smo tam kjer smo želeli biti. Pred prvenstvom, ob nedorečeni igri v pripravljalnih tekmah, je bilo veliko ljudi skeptičnih do reprezentance. Mene je lanskoletna izkušnja naučila, da je bolje biti tiho in počakati na tekme, ki resnično nekaj pomenijo.
Do sedaj so, na tem SP, resnično nekaj pomenile tri tekme – prva proti Tuniziji, tretja proti Hrvaški in četrta proti Braziliji. Vse tri smo uspešno preživeli. Prva je bila nerodna, ker je prva, proti na papirju slabšemu nasprotniku, moraš zmagati,… In smo jo mirno “prebavili”.
Tretja, proti Hrvaški, je neugodna že sama po sebi – medsosedski obračuni so vedno nabiti s čustvi, Hrvate smo zadnje tekme (na vseh večjih tekmovanjih) redno premagovali, … enkrat je pač nasprotnik boljši. Nismo si pa smeli privoščiti poraza na SP! Prvi polčas je bil za pozabit, drugi veliko boljši. Drugi polčas je nakazal sposobnost te ekipe.
Tekma proti Braziliji pa je bila 32 minut poezija, 8 minut pa muka ježeva! Tistih 32 minut je bilo res res na zelo visokem nivoju. Obramba vrhunska, praktično brez večjih neumnosti. V napadu kolektivno, brez posiljenih metov, tako kot se igra košarka.
Zadnjih 8 minut pa – kot da bi nam nekdo odsekal roke in noge – počasi, nezbrano, površno – ne kot da bi se ustrašili zmage ampak kot da se nam ne igra košarka. Na srečo so se možakarji zbudili dovolj zgodaj, da so nalet Brazilcev ustavili in na koncu seveda zasluženo zmagali ter si priigrali drugo mesto. Ta tekma je imela nekaj svojih herojev. Večina bo rekla – Brezec v prvem polčasu, Nachbar in Lakovič na koncu. Jaz pa pravim Sani Bečirović skozi celotno tekmo!
Tako razigranega Sanija ni bilo že dolgo časa. Večina reče, da je “rupa” v obrambi, egoist v napadu. V obrambi res ni tiger, ni pa niti stol. Proti Braziliji je odigral zelo korektno. V napadu pa – tako kot razigrava Sani, razigrava redko kdo. Pa ne pozabit – 9 skokov! Največ od vseh na tekmi!
Je pa bila to seveda zmaga kolektiva – tu smo res močni. Nimamo nekih ekstra zvezdnikov, imamo pa igralce ki lahko vsakogar presenetijo.
Zadnja tekma, proti Iranu, je bila formalnost – ki smo jo preživeli brez poškodb, kar je edino pomembno.
V osmini finala tako igramo proti Avstraliji. Neugodni so, to je najmanj kar lahko zapišem. Igrajo sicer precej spremenljivo – komaj so premagali Jordanijo, dan kasneje pa pošteno namučili Argentino. Kasneje so se znesli nad Nemčijo in prepričljivo izgubili proti Srbiji. V zadnji tekmi, kjer se je odločalo o našem nasprotniku (oz. bolje – kjer se je odločalo kdo NE bo igral proti ZDA) pa so povozili Angolo.
Imajo par odličnih posameznikov, igrajo košarko na telo. Pod košema ordinirata Aleks Marić, bivši center Partizana in bodoči center Panathinaikosa ter David Andersen, bivši center CSKA, po novem član Toronto Raptorsov. Imajo še par odličnih igralcev – Nielsen na poziciji 4, Mills na poziciji organizatorja igre.
Tekmi na Kitajskem v nedeljo ne bosta pomenili ničesar. Potrebno bo odigrati isto tekmo kot proti Braziliji. Isto, brez tistih 8 minut thrillerja. Zdaj ni več popravnih izpitov. Zdaj je vsaka žoga pomembna!
Ostale tekme bodo pravtako zabavne – začne se v soboto s tekmo Srbija-Hrvaška! Favoriti so Srbi, Hrvati pa še niso odigrali tekme kot bi jo morali znati. To pomeni, da so še kako nevarni.
Druga tekma bo tudi show – Španija – Grčija. Dva od favoritov se srečata že v osmini finala. Grki so “igrali” svojo tekmo proti Rusom in se pustili premagati, da bi se tako izognili Španiji. Vendar so delali račun brez krčmarja – Francija je namreč izgubila proti Novi Zelandiji “prestavila” in v krogu ekip prestavila sebe na 4. mesto in borbo proti Turčiji, Nova Zelandija si je priigrala tretje mesto in tekmo z Rusi. Grki, ki so verjetno malo kalkulirali pa so se zakalkulirali in si “izbrali” Španijo.
Tako to je v življenju in zato mi je še toliko bolj všeč naravnanost naše reprezentance – vsako tekmo gremo zmagat – kar bo pa bo.
Tretja tekma, poleg naše seveda, ki si jo bo več kot vredno ogledat bo Argentina-Brazilija. Južnoameriški derbi! Potem je tu tekma Turčija-Francija, ki nas direktno zanima, saj se bomo – ko zmagamo, pomerili z zmagovalcem te tekme. Turki igrajo odlično košarko, Boša Tanjević je spravil skupaj odlično reprezentanco. Je pa zanimivo, da je ta ekipa turški projekt zadnjih nekaj let. Vedeli so, da bodo organizirali svetovno prvenstvo in takoj ko so to izvedeli so začeli načrtno delati – ne glede na rezultate s prejšnjih tekmovanj. Selekcija in delat skupaj. Se mi zdi, da tak način že rojeva sadove. Bo pa svojevrsten šok, če bi Francija presenetila.
Ostali pari osmine finala bodo gledljivi vendar kakih večjih presenečenj ne gre pričakovati. ZDA bo povozila Angolo, Rusi se bodo namučili z Novo Zelandijo. Četrtfinale bo pa že druga zgodba – predvsem na “naši” strani, kjer bo kar pokalo.
Čaka nas nova runda odličnih tekem!
Klemen Kladnik
Naslovna fotografija: KZS
Klemen Kladnik je nekdanji košarkar, zdaj košarkarski trener in pisec bloga Basketwall. Kot gostujoči bloger na Drugem svetu spremlja aktualno košarkarko dogajanje, tokrat Svetovno prvenstvo v košarki 2010.
Arhiv Kladnikovih zapisov na Drugem svetu.