Sven Lindqvist: TERRA NULLIUS, A Journey through No One's Land.
Eden vodilnih švedskih avtorjev Sven Lindquist, ki slovi po svojem kritičnem pristopu do perečih problematik, v svoji delih združuje bogate popotniške izkušnje po »pozabljenih« deželah s svojimi teoretičnimi analizami in občutkom za pisanje gladko berljive literature, ki zadene žebljico na glavico. Po odmevnih literarnih delih o Afriki, Kitajski in Latinski Ameriki je v svojem zadnjem knjižnem prvencu Terra Nullius, A Journey through No One’s Land (Terra Nullius, Potovanje po Nikogaršnji deželi) stopil na ozemlje Avstralije, katere zgodovino so zapisali avtohtoni Aborigini.
V Terra Nullius, A Journey through No One’s Land je avtor prepotoval dobrih 11000 kilometrov po rdeči neprijazni celini. Medtem ko lirično opisuje avstralsko pokrajino rdeče neskončnosti, njeno edinstveno rastlinstvo in živalstvo, se ne more izogniti zgodovini dežele na južni polobli, ki razkriva šokantno ravnanje s staroselci.
Naslov Terra Nullius izvira iz latinščine, pomeni pa nikogaršnjo zemljo, kot so avstralsko ozemlje označili angleški osvajalci konec 18. stoletja. Avtor z naslovom izraža mišljenje evropskih priseljencev o zemlji v nikogaršnji lasti – čeprav so že tisočletja tod živeli Aborigini –, ki torej čaka nanje. Svoje vizije so utemeljili z darvinistično teorijo o preživetju močnejših, češ da bo močnejša in civilizirana rasa belcev nadvladala barbarskim aboriginskim staroselcem in jih sčasoma iztrebila. Svoje »poslanstvo« so izpeljevali dosledno: Aborigine so pregnali z vsega kaj vrednega ozemlja, nad njimi izvajali množične pokole ali jih »zgolj« vključili v krute oblike socializacije. Avtor poglavje za poglavjem našteva strašljive zlorabe staroselcev, od transportiranja aboriginskih žensk na »Otok mrtvih«, kjer naj bi jih ozdravili sifilisa, pa se je zdravljenje navadno končalo s smrtjo, pa do prisilnih ločitev staršev in mešanih otrok (aboriginskih mater in evropskih očetov), ki so jih vtaknili v zanemarjena taborišča, jim oprali možgane in iz njih želeli izkoreniniti »aboriginskost«.
Lindqvistovo knjigo vidim kot spomenik avstralskim staroselcem, za katere se zdi, da si morajo po tisočletjih staroselstva iskati nov prostor pod soncem. Dandanašnja situacija je še vedno zelo dvolična in še daleč od zadovoljive rešitve. Po eni strani vladajoči Avstralci Aboriginom vračajo dele ozemlja in jim namenjajo več pravic, po drugi strani pa jim nudijo le malo možnosti zaposlovanja, da o izobraževanju niti ne govorimo. V Alice Springsu v osrčju Avstralije živi največ Aboriginov, s priseljenim belim prebivalstvom pa živijo eden mimo drugega, brez medsebojnega spoštovanja. Sicer pa v toku zgodovine izigrani Aborigini dandanes utapljajo žalost v alkoholu, kar je odličen povod za bele Avstralce, da lahko obtožujejo pijance, ki bojda celotno socialno finančno pomoč porabijo za alkohol; ampak zavedati se je treba, da so alkohol, številne bolezni, med njimi tudi spolne, in nova pravila igre na rdečo celino prinesli prav priseljenci. Ironično pa je dodati še čislanje aboriginske umetnosti, od plesa in slikanja do ohranjenih skalnih poslikav in predstavljanja aboriginske umetnosti kot vrhunca avstralskega turizma.
Knjiga zajema dogajanje od oblikovanja kontinenta pred 600 milijoni let do gladovne stavke v internacijskem taborišču v Woomeri leta 2002, s poudarkom na genocidu nad Aborigini, kršenju njihovih osnovnih človekovih pravic in seveda rasni diskriminaciji, ki so jo (in jo še vedno) nad avstralskimi staroselci izvajajo »vsemogočni« belci. Terra Nullius, A Journey through No One’s Land bralca ne pusti ravnodušnega, ampak ga pripravi do tehtnega premisleka o zgodovinskih zablodah bele rase, utemeljenih na doktrini različno vrednih ras. Glas Aboriginov, do pred nekaj let zgolj glas vpijočega v puščavi, nevrednega omembe v številnih sodobnih zgodovinskih knjigah in tarčo genocida in diskriminacije, bo tako s pomočjo švedska pisatelja slišan po vsem svetu. Tudi v Sloveniji, kjer bo Založba Sanje ravno v dneh po novem letu ponudila sveže tiskan slovenski prevod knjige, ki nas postavi v realnost, ki se je na žalost dogajala (in se še dogaja) tudi v 21. stoletju – tako opevani demokratični dobi.
Ada Zupančič