Tito in partija ali kako smo danes vsi zgodovinarji
Zadnjih nekaj dni se na slovenskem spletovju zopet odvijajo burne debate o obdobju po 2. svetovni vojni ter o liku in delu maršala Tita, tovarišev Kardelja, Kidriča, Rankoviča in ostalih partijcev. Zopet se narod na sončni strani Alp polarizira in na zgodovino gleda skozi ideološke oči, zopet se vrednoti zgodovinske dogodke na dobre in slabe, zopet se uporabljajo kričeče izjave: “to so dejstva, to je bilo slabo, ono je bilo dobro.” Ko gledam na te razprtije kot oseba, ki je bila rojena šest let po tem, ko so maršala Tita spremili na zadnjo pot od Ljubljane do Beograda, in berem “dejstva” zdaj enih, zdaj drugih me ima, da bi spakiral kufre in šel živet v neko divjino, kjer niso še nikoli slišali za politiko. Moti me to, da bi vsak rad bil zgodovinar, še bolj me pa moti to, da celo tako emnientni zgodovinarji, kot je dr. Pirjevec govorijo o tem, kako je bilo nekaj dobro in nekaj slabo. Če nas na faksu prav učijo, je to skregano z vsemi načeli historizma. Zgodovinar naj bi težil k objektivnosti (čeprav je le to skoraj nemogoče doseči zaradi kulturne zaznamovanosti), preučeval vire, predstavil dejstva, raziskal vzroke in posledice, v svojih ugotovitvah pa se strogo izogibal terminom “dobro, slabo.”
Na obdobje po med in po 2. svetovni vojni Slovenci še dolgo ne bomo mogli gledati z zdravimi očmi. Dokler so ljudje še osebno vpleteni v dogodke lahko pozabimo na objektivno pojmovanje takratnih dogodkov, vzrokov, posledic. Ne, ne bo šlo. Niti jaz, ki imam s Titom, partijo in partizani bolj malo skupnega, ne morem na te dogodke gledati neobremenjen. Slišal sem preveč ljudskih “resnic,” da bi lahko dogodke vrednotil brez osebne vpletenosti. A vendarle, kaj bi bilo potrebno glede tega storiti. Na podlagi virov, ostalin, materialov, zapisov in ostalega naj se izoblikujejo dejstva. Le ta naj se potrdijo ali ovržejo in PIKA. Tu se delo zgodovinarja konča. Če kdo čuti potrebo po vrednotenju teh dogodkov, se mu da vso legitimnost, konec koncev živimo v sistemu, kjer naj bi vladalo načelo svobode misli in izražanja. Tako bodo zgodovinarji povedali: “1. septembra 1939 je Adolf Hitler z napadom na Poljsko začel 2. svetovno vojno, z zvezo trojni pakta, ki sta ga ob Nemčiji sestavljala še Italija in Japonska, si je želel podrediti svet, iztrebiti Jude in ostale nearijske narode. Slovenci so takrat živeli v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, katere vrh je podpisal kapitulacijo Hitlerju in se pridružil trojnemu paktu. Leta 1943 se je ustanovila Narodno osvobodilna fronta, sestavljena iz večih strank, med katerimi je bila prevladujoča komunistična partija. Partizani, člani NOB so vodili oborožen upor proti okupatorju in ga dobili. Hitler je proti silam Antante, katere glavni predstavniki so bili Velika Britanija, ZDA in Sovjetska zveza, izgubil vojno, se umaknil iz okupiranih ozemelj in si v podzemnem bunkerju vzel življenje. Po koncu vojne so se v Jugoslaviji, ki je povezovala Slovence, Hrvate, Bošnjake, Srbe, Črnogorce, makedonce in predstavnike ostalih narodov, izvedle prve volitve, ki niso sledile načelom demokracije (vojaki na voliščih, oblazinjene kroglce, prestavljanje kroglic iz ene skrinje v drugo), na katerih je zmagal komunistična partija, ki jo je vodil Josip Broz Tito. Po vojni se je z delovnimi akcijami začela obnova porušene države. Komunistična partija je poskrbela za številne montirane procese proti domnevnim sovražnikom in izdajalcem, množične poboje, številni ljudje so bili poslani na Goli otok, veljal je kulturni molk za umetnike, ki niso delovali v skladu z načeli, ki jih je zagovarjal vladajoč režim. Režim je izhajal iz načela samoupravljanja in socializma, temeljil pa na marksističnih teorijah. V Jugoslaviji je bilo poskrbljeno, da je vsak, ki je končal šolanje, hitro dobil službo. Banke so omogočile kredite, ki so jihh ljudje v zadnjih letih Jugoslavije, zaradi hitro rastoče inflacije lahko odplačevali za ceno ene steklenice piva na mesec … in tako naprej.”
Predstavijo se dejstva, vrednoti pa naj jih vsak posameznik sam. Prav tako, kot danes učimo, da je bil Aleksander Veliki Makedonski velik vojskovodja, ki je s svojo vojsko osvojil polovico tedaj znanega sveta, premaganim ljudstvom pa pustil svoje navade, običaje, kulturo in vero ter poražencev nikoli zasužnjil, bodo čez sto let morda učili, da je bil Adolf Hitler vodja vojaških sil, ki so med letoma 1939 in 1945 osvojile pol sveta, zgradil idejo o večvrednosti arijske rase, dal postaviti koncentracijska taborišča in želel iztrebiti Jude z obličja zemlje.
Prav tako so dejstva, da v demokratični Sloveniji vsak dan rastejo razlike med revnimi in bogatimi, nezaposlenost se veča, ideološko pojmovanje zgodovine se želi nadaljevati, junaki vojne za Slovenijo pa želijo obračunati z davno umrlimi nasprotniki.
Ni problema, umaknimo Tita, Kardelja, Kidriča in ostale partijce in partizane z ulic. Ampak potem umaknimo še vse farje, na čelu s Slomškom, Aškercem, Gregorčičem, Vodnikom, ker so pripadali organizaciji, ki je poskrbela za iztrebljenje domorodcev v Južni Ameriki. Umaknimo Prešerna, ker je bil pijanec in kot tak slab vzgled otrokom, umaknimo Cankarja, ker je zatajil lastno mati, umaknimo Valvasorja, ker ni pisal v Slovenščini … Ni problema, umaknimo vse in ulice poimenujmo 1. ulica, 2. ulica, Glavni trg, Severna cesta, Ploščad, kjer je trgovina … pa se ne bomo obremenjevali s tem, kdo je bil dobe ali slab.
Marko Kovačevič