Turizem elit perspektiva Slovenije
Spominjam se dogodka izpred let, ko je v slovensko javnost pricurjala novica, da neko tuje (celo italijansko!) podjetje kupuje zemljišče na samem obrobju Triglavskega narodnega parka. V njihovem načrtu bi naj bi bila ureditev elitnega počitniškega naselja za bogate evropske turiste, ki bi za ceno 2000 EUR na dan uživali v prekrasni naravi, igranju golfa na bližnjem igrišču, sprostitvi in počitku v luksuzno opremljenih apartmajih itd. V naših medijih, ki so poročali o pričujočem načrtu, je bilo (tako kot ponavadi ob občutljivih temah, ki se tičejo vprašanj »tujega kapitala« in branjenja t.i. »nacionalnega interesa«) v podtonu jasno zaslediti odklonilno stališče, ali pa vsaj problematizacijo takšnega »posega tujcev« v našo »ozemeljsko celovitost«. Tako so pred kamerami in mikrofoni na dolgo in široko »zasliševali« župana občine Kamnik, za katero se je izkazalo, da je lastnica dotičnega zemljišča (in ga v ta namen tudi resnično prodaja). Tisto, česar pa novinarji in večina slovenske javnosti ob teh prispevkih ni razumela oziroma dojela, pa je dejstvo, da sta prav občina Kamnik in njen župan na tipičnem primeru pokazala, kakšna bi morala biti dolgoročna turistična strategija slovenske države in njenih lokalnih skupnosti.
Danes igrišče na polno deluje in nihče si več ne postalja zgornjih dilem.
Slovenija je majhna država, a tujci, ki so jo imeli srečo pobližje spoznati, jo imenujejo kar »skriti raj v središču Evrope«. Ob vseh njenih naravnih lepotah jih fascinira predvsem izredna naravna pestrost in raznolikost na tako majhnem geografskem teritoriju. Tako v radiusu kakšnih 250 kilometrov najdemo vse – od alpskega visokogorja do Jadranskega morja, od kraških lepot do zelene in gričevnate štajerske pokrajine. Po večini se obiskovalci naše države kar ne morejo načuditi, da je dežela takšnih lepot, zbranih na enem samem mestu, v Evropi in svetu praktično nepoznana.
Tako kot smo Slovenci po eni strani ponosni na našo malo, sicer še nerazpoznavno, a lepo domovino, nas po drugi strani misel o množičnem navalu tujih turistov, ki bi »tacali« po naši zemlji in s tem uničevali njene naravne lepote, kar nekako odbija. In prav imamo. V nekaterih drugih državah, kjer takšno turistično strategijo uveljavljajo že dalj časa, se je pokazalo, da množični turizem ob sicer velikem finančnem dotoku s seboj prinaša tudi vrsto negativnih posledic – onesnaževanje in uničevanje okolja, pretirano komercializacijo, izginjanje tradicionalne kulture, gnečo in prenatrpanost itd. Vse našteto sicer Slovenci ob naših počitnicah povsem toleriramo, še več, v takšnem okolju se celo prav domače počutimo, a le dokler je to nekje »zunaj«, bodisi v Italiji, Grčiji, Španiji, ali pa zgolj na obalah sosednje Hrvaške. Naše domovine je za kaj takega preveč škoda.
(golf igrišče Arboretum v občini Kamnik)
Kljub vsemu temu pa menim, da je turizem glavna dolgoročna perspektiva slovenske države, od katerega bi lahko prav lepo živelo vseh milijon devetsto tisoč njenih prebivalcev. Kako pa to doseči brez vseh škodljivih vplivov množičnega turizma, pa nam je prav v teh tednih najlepše pokazala občina Kamnik. Slovenija bi tako morala izdelati dolgoročno strategijo turizma za višji razred, tako rekoč elito prebivalstva Evropske unije in ostalega sveta. S tem bi se po eni strani izognili množičnosti in njenim negativnim posledicam, po drugi strani pa bi z manjšino izredno bogatih turistov, ki si lahko brez skrbi privoščijo apartmaje za 2000 EUR na dan in še marsikaj drugega, dosegli, ali celo presegli finančne in druge koristi »navadnega« turizma. Takšna strategija je še bolj smiselna tudi zato, ker ima Slovenija praktično vse, kar ta sama po sebi zahteva: že omenjene naravne danosti, ugodno geografsko lego v središču Evrope, nizko naseljenost, majhno število mest in razmeroma neoskrunjeno podeželsko okolje, (skoraj) dokončan avtocestni križ in kar je najpomembnejše – s vstopom v EU in NATO status stabilne, varne države, ki je del razvitega zahodnega sveta.