Umrl je, a žal prepozno
Včeraj sem na netu opazil kar nekaj blogerskih zapisov posvečenih Josipu Brozu Titu, ki je umrl na ta dan pred devetindvajsetimi leti. Priznam, da sam do tega datuma ne čutim nikakršne sentimentalne povezanosti ali nostalgije in se ga sam po sebi niti ne bi spomnil. Zdaj pa, ko so me nanj spomnili drugi, mi misli najprej preletijo naslednje tri asociacije.
Najprej se mi pred očmi prikažejo prizori iz otroštva, ko smo vsake toliko časa v zarjaveli stoenki potrprežljivo čakali v dolgih kolonah na avstrijsko – jugoslovanski meji ter trepetali, ali bodo strogi miličniki preiskali naš prtljažnik, poln švercanega kafeta, pralnega praška, limon, pomaranč in banan. Da, takšna je bila vsakodnevna realnost življenja v časih, za katerimi danes mnogi odkrito žalujejo.
Takoj za tem se mi prebliskne o svečanih trenutkih, v katerih so nam v drugem razredu osnovne šole na glavo potisnili modro čepico s peterokrako zvezdo, na belo srajčko okrog vratu zavezali rdečo rutico in vsi ponosni smo ob strumnem korakanju na glas prepevali: “mi smo slovenski pionirji, najmlajši borci za prostost…”. Ne vem, kako je z današnjo mladino, a če bi mi takrat nekdo v roke porinil puško, bi verjetno brez pomišljanja pomeril v vsakega nemškega ali italjanskega “okupatorja”, ki bi mi prišel na pot. Bojo že videli, ti grdi grdi Nemci in Italjani, kaj se pravi napadati našo drago Jugoslavijo in njenega ljubljenega vodjo tovariša Tita!!!
Tretja asociacija pa me spomni na anekdoto, za katero niti ne vem natančno, kje sem jo slišal, ampak gre nekako takole.
V nekem kontaktnem televizijskem kvizu na RTV Ljubljana v začetku osemdesetih je voditelj (žal sem pozabil, za koga je točno šlo) gledalcu, ki je sodeloval preko telefona, zastavil naslednje vprašanje:
“Povejte, kdaj je umrl tovariš Edvard Kardelj!”
Gledalec je okleval in tik preden je podal pravilen odgovor, je zapiskala sirena za iztek časa.
“Žal prepozno!” je sledil komentar voditelja.
To je bila njegova zadnja TV oddaja in njegova televizijska kariera je bila zaključena.
Rok Čakš