Union Olimpija: paradni konj ali izčrpano kljuse?

(Piše: Klemen Kladnik) Union Olimpija je še enkrat več “razočarala” slovenske ljubitelje košarke. Kljub smelim (nerealnim!) napovedim o boju za TOP 16 v Evroligi se je “boj” zaključil že čisto na začetku – po domačem porazu z Maroussijem se mi zdi da nihče več realno ni verjel v čudež.

Same sezone niti ne bi kaj dosti razčlenjeval, ker bo še dolgo trajala. V jadranski ligi se še lahko “ujame” Finalni turnir, v domači konkurenci pa bi kljub vsemu morali doseči zastavljene cilje, v Evroligi pa itak ni bilo realno pričakovati dosti več od 2 zmag.

Problemov ima Olimpija preveč, da bi jih lahko vse naenkrat popravili. Vsekakor je treba začeti pri urejanju finančnega stanja. Tako kot je trenutno finančno stanje je sramotno tako za klub, kot tudi za državo samo (če predpostavljamo, da je Olimpija tisti klub, ki bo Slovenijo najbolje predstavljal v košarkarski Evropi).

Rešitev finančne zagate je privatizacija kluba, tej “sponzorski vložki” so podaljševanje agonije. Naj pride resen “gazda”, ki bo vplačal svojih 10 miljonov EUR, spucal upravo, nastavil svoje ljudi, ki jih bo lahko “držal za jajca”, če rezultati ne bodo taki kot morajo biti. To, kar imamo zdaj je neresno. Uprava kluba se spreminja na 2 leti, praktično skladno z volitvami ali na lokalni ali na državni ravni. To vsekakor ni popotnica za kaj več od životarjenja.

Priti mora nekdo, ki bo to presekal – dal svoj denar in upravljal s klubom tako kot najbolje ve. Če bo nekdo dal svoj denar potem je malo verjetno, da si ne bo želel svojega vložka oplemenititi. Na drugi strani bo imel najbolj neugoden “nadzorni svet” – NAVIJAČE! Če navijači ne bodo zadovoljni ne bo prodanih kart, če ne bo obiska ne bo zanimiv za dodatne vlagatelje, če ne bo dodatnih prilivov bo njegov vložek izgubil na vrednosti,…

Zdaj pa imamo nekaj sponzorjev, ki sicer posedejo svoje ljudi v upravo kluba – ampak večini se ne sanja kaj košarka sploh je, katere so zakonitosti športa, kaj je potrebno narediti, da bo klub uspešen! Sponzorji tako ali tako vedo, da svojega vložka ne bodo oplemenitili zato dajo kar dajo, nastavijo svoje ljudi bolj “reda radi” in imajo mir za eno leto. To ni nek strašno perspektiven scenarij, to je odlična podlaga za še eno sezono životarjenja.

Vprašanje je, kje najti tega “strica iz Amerike”. Mogoče ravno v Ameriki. Sicer je ideja precej v oblakih ampak če bi se motiviralo prave ljudi verjamem, da bi se dalo tudi to uresničit. V NBA ligi so igrali (in še igrajo) igralci, ki so bili tudi v Olimpiji. Na žalost Olimpije je večina teh igralcev iz kluba odšla na grd način in bi bilo potrebno ogromno dobre volje, da bi se ta odnos popravil. Dobre volje predvsem na strani igralcev.

Tudi to je en od problemov – odnos do igralcev. Ene so včasih “odpisali”, enim so nagajali, ene so nagnali iz kluba, tistih nekaj, ki s klubom niso šli narazen na grd način, pa ima verjetno kako odprto terjatev do kluba. Kdo ti bo pomagal zdaj ko je kriza? Zato pravim – to kar so naredili z Miličem ni za nikamor – iz kluba na tak način nagnati kapetana je noro in dokler se bodo tako obnašali do igralcev bodo težave.

Seveda ne pričakujem, da bi recimo Rašo Nesterović zdaj “skeširal” 5 mio EUR za klub – to bi bila popolna neumnost. Bi pa lahko Rašo Nesterović ali pa kak drugi NBA igralec povezal kako ameriško podjetje, ki bi se rado širilo na ta konec Zemlje, s klubom in pomagal pri vzpostavitvi partnerskega odnosa. Zakaj pa ne? Zato, ker je Rašo en od mnogih, ki so klub zapustili razočarani.

Ko bo torej urejen finančni del, potem bo lažje dobiti dobre igralce. Danes vsi vedo, da denarja ni in da bodo lahko zelo veseli, če bodo podpisano sploh dobili. Zakaj potem pridejo v Olimpijo? Zato, ker je Olimpija še vedno magnet, ker še vedno igra v Evroligi in računajo na to, da bodo eno sezono potrpeli in se naslednje leto prodali naprej.

Zato zadnje sezone v Olimpiji videvamo igralce, ki pred 5 leti ne bi prišli niti na preizkušnjo v Tivoli. Ker jih ne bi potrebovali! Danes so nosilci igre. Največja muka od vsega pa je, da niti tej letošnji igralci naslednje leto ne bodo igrali v dresu Olimpije! Videli bomo 6-7 novih igralcev, tako kot je v letošnji ekipi 9 novih. Od lani so ostali Ožbolt, Klobučar in Golubović – vse ostalo je novo. Kako naj se navijači poistovetijo z ekipo, ki je vsako leto drugačna? Po možnosti ne boljša od tiste leto poprej? Ne morejo se. Ker se ne morejo, potem upade podpora občinstva, klub postane sam sebi namen in smo tam kjer nismo želeli biti.

Na začetku letošnje sezone je zavel duh optimizma – Zdovc se je vrnil z uspešne misije na Evropskem prvenstvu, v klub so prišli trije slovenski reprezentantje (ali vsaj kandidati) – vse je nakazovalo na “korak naprej”. 4 mesece kasneje so “vsi krediti porabljeni”, potrpljenja ni več, tako kot ni več Sanija Bečirovića. Kakor zdaj izgleda pa to ne bo edini odhod med sezono.

Odhodi igralcev med sezono so še en dokaz neresnosti funkcioniranja kluba. Pripelješ igralca, potem pa, ko se “ne doseže” cilja se najdražje igralce pusti, da zapustijo klub. Ne razumem, zakaj se je potem te igralce sploh pripeljalo v klub. Da bodo naredili kaj točno? Da bodo v klubu 4 mesece? Če pripelješ igralca, potem ga pripelješ v klub zato, da klub nekaj doseže ali pa zato, ker je res talentiran in boš igralcu dal priložnost, da se razvije in ga potem – za večji denar od vloženega – prodal. Vse ostalo je – po moje – metanje denarja skozi okno.

Lani je odšel Ilievski, letos zaenkrat Bečirović, verjetno pa še kdo. Na tak način se ne da funkcionirati. Tako “živijo” klubi brez vizije, brez repa in glave. Olimpija, kot paradni konj slovenske košarke ZARADI SLOVENSKE KOŠARKE mora svoje funkcioniranje spraviti na nivo, ki ne bo v sramoto slovenski košarki. To kar zdaj gledamo in spremljamo je ena velika žalost, ki na dolgi rok pelje v propad. Zadnjih nekaj let – na žalost – ni videti nekih znakov izboljšanja stanja tako da prav optimist ne morem biti. Zame bi znak na bolje pomenil že podatek, da igralci in trenerji v letošnji sezoni dobijo redna plačila za treniranje in igranje. To bi bil lep korak naprej.

Potrebno je poiskati ljudi, ki bodo s srcem pri klubu. V upravo postaviti ljudi, ki so sposobni priskrbeti dovolj denarja za poslovanje kluba, ki pa hkrati tudi razumejo zakonitosti športa, ljudi, ki vedo da uspeha ne moreš pričakovati čez noč.

Ko se bo to pripravilo se je pa potrebno zapreti v dvorano in garati. Poiskati talentirane slovenske mladeniče, jim dodeliti res vrhunske trenerje, ki bodo iz igralcev izvlekli ves potencial in imeti potrpljenje, da se bo znalo vztrajati tudi ko mogoče ne bo takoj rezultatov.

Tem domačim (lahko tudi kakemu tujemu) talentom je potrebno dodati nekaj izkušenih rutinerjev, ki bodo mladeničem pokazali kako se ŽIVI košarko, kaj vse je treba narediti, da imaš priložnost postati vrhunski košarkaš.

Danes bi vsi radi bili “Partizan”, ekipa mladih, talentiranih košarkarjev, ki igrajo lepo, atraktivno košarko, ki na tribune privabijo ogromno gledalcev. Vsi se “čudimo” Dušku Vujoševiću in njegovi sposobnosti iskanja talentov, vsi se čudimo kako je lahko ekipa, ki vsako leto (vsaj zadnjih nekaj sezon je takih) proda svoje najboljše igralce še vedno tako uspešna.

Ampak Partizan že 4-5 let vztraja z istim trenerjem, v Olimpiji pa se trenerje menja kot gate! Lahko Vujošević menja 3-4 najboljše igralce vsako sezono, ko pa ima v ozadju “vojsko” talentiranih mulcev, ki se seznanjajo s sistemom in ko pridejo v igro točno vedo kaj jim je delati. Tako to izgleda, če imaš trenerja dlje časa. Ga ni trenerja na svetu, ki bi uspel v pol leta narediti čudež – še manj pa je mladih igralcev, ki bi se znali “na pol leta” prilagoditi na nov sistem novega trenerja.

Ja, vsi bi radi bili “Partizan”, večina pa pozablja, da je Olimpija pred leti že bila “Partizan”.

Klemen Kladnik

Klemen Kladnik je nekdanji košarkar, zdaj košarkarski trener in pisec strokovnega bloga na slovenskem košarkarskem portalu kosarka.si. Kot gostujoči bloger na Drugem svetu spremlja aktualno košarkarko dogajanje.
Arhiv Kladnikovih zapisov na Drugem svetu.