Vrhunski alpinizem: hoja po robu, vredna spoštovanja ali obsojanja?

(Piše: Manca Čujež) So vrhunski alpinisti vredni spoštovanja ali obsojanja? Naj bo brez imen, le s pogledi na ta prvinski šport.

Vrhunski alpinisti so prav posebna vrsta ljudi, ki lahko zadihajo s polnimi pljuči šele na redkejšem gorskem zraku. Že res, da morajo biti globoko v sebi egoistični, sicer se ekstremnih podvigov sploh ne bi lotevali, a po drugi strani so njihovi drzni vzponi polni pristnega tovarištva in brezpogojnega zaupanja. Hrepenenje, ki jih vleče v gore, je navadnim smrtnikom težko razumljivo, klic gora pa tako močan, da v dolini pogosto pojejo ujetega ptiča tožbo, na vrhovih pa osvobodijo ptico v svoji duši. Zdi se, da se v vsakdanjiku vedno bolj odtujene družbe ne znajdejo najbolje in se zato podajajo v višave, kjer lahko v neskončni tišini prisluhnejo sebi, hkrati pa se preizkusijo v hoji po robu. Vrhunski alpinizem je tveganje, česar se zavedajo prav vsi alpinisti, a s svojimi izkušnjami, poznavanjem samih sebe in razmer ter s skrbno pripravo skušajo tveganje zmanjšati na minimum in na novo postaviti (lastne) meje mogočega. Že od nekdaj hlepimo po več, bolj, hitreje, učinkoviteje … in ravno to je gonilo razvoja družbe. Alpiniste prav tako vleče želja po doseganju nemogočega, ki se zrcali v ekstremnih razmerah, v katere se vedno znova vračajo, dokler morda enkrat tam ne ostanejo. Neizpodbitno dejstvo, ki ga je eden od velikanov slovenskega alpinizma začinil z izjavo, da »ni težko biti dober alpinist, težko pa je biti star alpinist«. A sivobradih osvajalcev nekoristnega sveta je v vrstah vrhunskega alpinizma žal bolj malo.

Marsikatero pikro je mogoče slišati tudi o neodgovornosti očetov alpinistov, ki svojo glavo nosijo naprodaj v najzahtevnejših stenah, doma pa si njihove zaskrbljene žene z majhnimi otroki od skrbi grizejo nohte. Že res, da se ti očetje izpostavljajo bolj od kravatarjev, ki cele dneve preživijo na poslovnih sestankih ali za računalnikom, ampak tudi ti niso odporni proti nesrečam, prometnim na primer, ki so precej pogostejše od tistih v gorah. In očetje alpinisti se svoji družini, kadar so doma, posvetijo tako prvinsko, kot jih je v objemu najvišjih gora naučila mati narava. Pri njih ni polovičarstva, ni zlagane ljubezni s kopico nepotrebnih daril in večnim izgovorom, da si bodo jutri res vzeli čas za svoje otroke in ženo, ampak znajo izkoristiti vsak trenutek skupnega časa, da ga brezpogojno posvetijo svojim najbližjim. Drži, da je teh trenutkov manj kot v klasični družini, a dandanes, ko vsi ves čas brezglavo nekam hitimo, navsezadnje šteje kakovost skupaj preživetega časa.

Seveda ne morem mimo tega, da ne bi okrcala novinarjev, ki z nekaj svetlimi izjemami mrhovinarsko poročajo o nesrečah v gorah, na izjemne uspehe slovenskih in tujih alpinistov pa praviloma pozabljajo. Torej ni nič čudnega, da si dolinski laik, ki še ni začutil slasti hribolazenja, ustvari mnenje, da so najvišji vrhovi zgolj poligon za ubijanje, ne pa tudi za srečanje s samim seboj in za zmagoslavje, ko prestopimo lastne meje, česar si mnogi še v zanesljivo varnih okoliščinah ne upajo.

»Ljudje brez hrepenenja tega preprosto ne razumejo,« bi tole pisanje »dokrajčil« eden izmed najsvetlejših zvezdnih utrinkov slovenskih alpinistov, ki so žal premladi ostali na gori.

Manca Čujež