Zakaj je norčevanje iz religije razglašeno kot dosežek svobodne družbe?

Ob krvavem terorističnem napadu na francoski satirični časopis Charlie Hebdo so se številni novinarji, pa tudi množice Zahoda, odzvali s sloganom “vsi smo Charlie”. A pojavilo se je precej kolumnističnih, pa tudi drugih mnenj, v katerih so se avtorji, kljub solidarnosti z žrtvami in obsojanju pokola, do te parole distancirali.

Ti so želeli opozoriti, da ima svoboda izražanja, najsi velja še za tako pomembno vrednoto svobodnega sveta, svoje omejitve. Te naj bi bile zakoličene s spoštovanjem do drugih mnenj, prepričanj, religij v smislu, da tudi pri satiri obstajajo meje, onkraj katerih ta lahko izzveni kot žaljenje in norčevanje.

Robert Kaše denimo opozarja, da so dosežki francoske revolucije mnogokrat prikazani zgolj s svetle plati, zamolčani pa so številni negativni vplivi na kasnejše izoblikovanje vrednotnega sistema zahodnih demokracij, še posebej kar se tiče spoštovanja do religij.

“Bistvo revolucionarne prakse je bilo tedaj, kot tudi kasneje pri sovjetskih in še katerih drugih, poleg rušenja civilne oblasti in vzpostavljanja novega “reda” tudi uničevanje religije in v primeru francoske revolucije celo uvajanje novega, revolucionarnega kulta češčenja,” piše bloger.

“Od vsega tega je ostalo samo nekaj, in sicer norčevanje iz religije, njenih simbolov in praks, ki je, ne vem zakaj, razglašeno za dosežek svobodne družbe. Družbe, ki se ponaša s svobodo, enakostjo in bratstvom. Vendar takšna družba ni svobodna, ne enaka in še manj bratska,” zaključuje Kaše.

(V DS anketi – desni stolpec spodaj – vas sprašujemo, ali ste vi “Charlie”)