Zakaj zasebni kapital ni učinkovit v financiranju infrastrukture

Ko se je naš bivši infrastrukturni minister Gašperšič po nasvetu svetovalcev odločil, da za vse ostale infrastrukturne projekte v skupni vrednosti več kot 12 milijard evrov, obstaja javni denar, razen za drugi tir, za katerega je treba najti zasebno financiranje v obliki javno zasebnega partnerstva (JZP), smo se mu vsi, ki kaj vemo o tem, smejali.

Zasebni kapital pač vstopa v financiranje tistih projektov, ki so bolj donosni, ker pač lastniki zahtevajo določen donos. Jaz sem takrat postavil kot spodnjo mejo najmanj 8% donos na vložen kapital. Kar seveda pomeni, da je ob isti ročnosti financiranja zasebni kapital najmanj okrog trikrat dražji od javnega, zaradi česar so seveda zasebno financirani infrastrukturni projekti na koncu za državo (davkoplačevalce) božjastno dragi.

No, Ricardo Hausmann, nekdanji venezuelski minister, zdaj pa profesor na Harvardu in direktor v Center for International Development, je v zadnji kolumni šel še korak naprej. Pravi, da so zasebno financirani infrastrukturni projekti običajno mnogo dražji in se veliko počasneje izvedejo kot javno financirani.

Zaradi specifične narave financiranja je potreben večji del lastniškega kapitala in manj dolga, zaradi česar je letna zahtevana stopnja donosnosti kar 18%, ob tem pa zasebni kapital zahteva še garancije države glede geologije in bodočega prometa. Zaradi kompleksnosti pogajanj traja najmanj štiri leta, preden pride do podpisa pogodbe o JZP.

Zaradi tega Hausmann predlaga, da – ker je za državo ceneje in hitreje, če sama financira in izvede infrastrukturni projekt – za izvedbo projekta ne angažira zasebnega kapitala, pač pa ga vključi šele v fazi uporabe projekta s podelitvijo koncesije za njegovo izkoriščanje … več (piše: Jože P. Damijan).