Za profit pred ljudmi
Zadnje čase se sprehajam po zakladnici blogerskih arhivov in na plano sem potegnil toliko dobrih zapisov, da enostavno moram opozoriti nanje. Začelo se je s Tamarčkinim »Osenarca, Potrč&Co. – ekskluziva, od tu naprej je šlo pa samo še navzgor. »Biti mama« (sunqueen), Vzgoja se začne v zibelki, začne in konča se pri starših (Brinova Jagoda), Slava, takšna in drugačna (ponovno Tamarčka) in bb – drugič in nikoli več (zloba). Če ste zamudili katerega od njih, je sedaj čas, da jih preberete.
Navedeni prispevki nekaterih najboljših avtoric slovenske blogosfere so sicer unikat sami po sebi, vendar pa izhajajo iz skupne iztočnice, ki pa ni tako nedolžna kot se zdi, saj dejansko predstavlja srce in dušo narave moderne družbe potrošniškega kapitalizma. Na kratko bi jo najbolje opisali s sloganom »za profit pred ljudmi« in je gonilo vseh pomembnejših megalomanskih projektov, ki nam jih lansirajo množični mediji kot sužnji uveljavljanja novodobne socializacije »modernega« potrošniškega tipa.
Vse nad čemer se zgražajo naše blogerke, je posledica uspešnega »prodajanja« vrednotne lestvice pričujočega družbenega sistema, ki v vse večjih težnjah po preživetju drvi k samodestrukciji. Osebno mu dam še maksimalno trideset let življenjske dobe (optimistično gledano), do takrat pa bodo širše množice v vlogi »duhovnih voditeljev naroda« še naprej razsvetljevali izbrani medijski prostitutki vsem poznanega tipa, ki kot uliti pašejo v sistem »jebe lud zbunjenog«, neodvisno od tega s katere strani jih pogledaš ali vanj postaviš.
In prepričani bodite, da nam ti vse do usodnega leta 2037 nikakor ne bodo dovolili pozabiti, da je edino merilo uspeha v tem našem »lepem novem svetu« debelina denarnice, širina gum našega prestižnega prevoznega sredstva in dolžina s hudimi bejbami prekrite osebne jadrnice, če pa nam vse to slučajno ne gre skozi, pa nam mora vsaj enkrat v življenju uspeti na TV pokazati joške, se zadreti »pička« ali v najboljšem primeru katero »v živo« položiti. Naše življenjsko poslanstvo bo s tem opravljeno.
Sprašujem se, kje je tu v resnici prostor za človeka?
Rok Čakš