Življenje v Posočju med prvo svetovno vojno

Posočje je bilo skupaj z ostalo Primorsko del Italije od leta 1920, ko je Kraljevina SHS podpisala Rapalsko pogodbo in se v zameno za italijansko priznanje odpovedala primorskemu ozemlju, do konca druge svetovne vojne.

A italijanski škorenj se je pred to 25-letno okupacijo še dvakrat poskusil polastiti krajev ob Soči: prvič leta 1866, ko so med avstrijsko-prusko vojno armade na vzhodnem bojišču hotele zakorakati do reke Soče – takrat je peti korpus vodil general Raffaele Cadorna; nato pa leta 1915, ko je Italija po tajnem mešetarjenju z Anglijo zavohala priložnost, da si priključi “neodrešeno” ozemlje, izstopila iz Trojne zveze, in vkorakala v posoške kraje. Takrat je 2. in 3. armado vodil Luigi Cadorna – sin prej omenjenega nadebudneža.

V ponedeljek, 24. maja 1915, je bil ob zori izveden prvi napadalni sunek (il primo balzo), ko je 2. armada italijanske vojske brez težav zasedla Kobarid in nekaj presenečenih avstrijskih vojakov pregnala v gore. Po Kobaridu so zasedli še nekaj okoliških vzpetin, medtem ko je 3. armada zasedla Červinjan, Krmin in Medejo. Naslednji dan so si Italijani prilastili še ozemlje severno od Gorice, na Tolminskem pa so prišli le do mostišča.

Krn, Sleme in Mrzli vrh je varovalo zelo malo avstrijskih vojakov in če bi bili Italijani pogumnejši, bi zasedli veliko več, veliko hitreje. Italijanski načrt je bil velikopotezen in pravzaprav preprost: prečkati Sočo, zasesti Gorico in Trst, prodreti do Ljubljane in se v osrčju Avstro-Ogrske srečati z Rusi … več (piše: Renton). 

(Foto: blog Renton)