Česa se ne da kupiti z denarjem
Nihče ne mara čakanja v vrsti. A kljub temu začnemo otroke že zgodaj navajati na to, kako se čaka. V ozadju tega je temeljno »civilizacijsko« pravilo, ki se ga ljudje držimo. Čakajoči smo med seboj enakopravni in »postrežba« poteka po pregovornem pravilu kdor prej pride, prej melje. Na kršitve pravila o vrivanju pa smo ljudje običajno občutljivi.
Obstajajo pa tudi »tržni« načini preskakovanja, kar lahko ponazorimo s primerom kupovanja kart za športne oz. kulturne dogodke ter primerom letalskih kart. Kaj pa, ko se tak »tržni« način preskakovanja vrste, ki ga opisujejo v blogu Finančni periskop, razširi na druga področja, kamor doslej komercialni vpliv ni segel?
S tem vprašanjem se ukvarja tudi harvardski profesor Michael J. Sandel v svoji knjigi Česa se ne da kupiti z denarjem: Moralne meje trga, iz katere avtor zapisa izlušči tudi nekaj zanimivih navedb. Zaključi, da je stvari, za katere je bilo nekoč jasno, da se jih z nobenim denarjem ne da kupiti, vse manj. Je torej pred nami trend vračanja proti nekdaj veljavnim normam ali pa so le-te izgubljene za vedno?