Fatalna ljubezen ekonomistov do diktatorjev

11. Okt 2016 13:23

Ko je leta 1973 general Augusto Pinochet z vojaškim udarom prevzel oblast v Čilu, je ekonomska šola v Chicagu, na čelu z Miltonom Friedmanom, dobila redko priložnost. Priložnost za eksperiment. Priložnost, da svoje nauke o superiornosti nereguliranega, prostega trga preizkusi na “živem tkivu”. Dobila je priložnost, da s proklamiranimi prostotržnimi reformami – od sprostitve cen, prek privatizacije podjetij, šolstva in zdravstva, uknitve vseh regulacij, do zmanjšanja socialnih transferjev – preoblikuje bolehno socialistično v uspešno tržno gospodarstvo.

Tako v uvodu tokratnega zapisa na svojem blogu zapiše Jože P. Damijan. In kot, v navezavi s Pinochetom, dodaja Damijan; če danes primerjate razvojne predstave latinskoameriških držav, boste v zadnjih 4 desetletjih na vrhu glede višine gospodarske rasti in nizke inflacije našli Čile. Iz gospodarskega vidika se zdi Pinochet-Friedmanova ekonomska šok terapija uspešna strategija.

In to je tisto, kar ekonomiste – zavestno ali ne – privlači. A ta ljubezen ekonomistov do diktatorjev (oz. močnih voditeljev) ni nujno samo v pragmatizmu,… nadaljevanje na blogu.

Oznake: , , ,
[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]