Naklade slovenskih tiskanih časopisov tonejo kot kamen. Kaj je narobe?

Nekdaj osrednji slovenski časnik Delo se je pred desetimi leti prodajal v 80.000 izvodih, danes se prodaja vrti okoli številke 35.000. Podoben trend strmega padanja naklad beležita tudi Dnevnik in Večer, v manjši meri pa še nekateri drugi tiskani dnevniki in tedniki.

Kaj se torej dogaja s slovenskim časopisnim trgom?

Mnenja glede tega so deljena. Nekateri opozarjajo na “prodanost” slovenskega novinarstva politični ideji ali opciji, posledica česa naj bi bila, da v ospredju poročanja ni resnica, ampak družbeno-politična agitacija, posledična izguba verodostojnosti ter drastičen padec naklad v navezi z vzponom spletnega novičarstva.

Drugi govorijo o lastniških zablodah, povezanih s političnim kupčkanjem za vpliv v medijih, posledica česa je nestrateško lastništvo z mnogimi negativnimi posledicami za stabilnost in razvoj medijev.

Tretji so mnenja, da so časi tiska kot oblike distribucije informacij do končnih bralcev dokončno minili in se tudi ne bodo več vrnili.

Nekoliko podrobneje se je v probleme slovenskih tiskanih medijev poglobil Lenard J. Kučić, ki vzroke za njihov zaton vidi predvsem v nestrateškem lastništvu, povezanim s političnim vmešavanjem, odsotnostjo strategije ter vse slabšimi pogoji za novinarsko delo