V zavodih za invalide ni vse rožnato
Levinja piše o dogajanju v zavodih za invalide. Njen brat je varovanec Prizme Ponikve. Pravila so večkrat prekršena, obljub iz propagandnih materialov se ne držijo, v nekaterih primerih je slabo poskrbljeno za higieno varovancev. Zaveda se, da delo z invalidi ni lahko, vendar meni, da ljudje v tem zavodu niso nič drugega kot številke. Kljub kritiki pa navaja primer zavoda, ki ravna še slabše. Zakaj Levinjin brat po enem mesecu bivanja v Dutovljah ni prepoznal svojih domačih?
