Hokej poln solz, spominov, gorenjske trme in osuplih obrazov!

Se še spomnite solz sreče na licih kapetana Tomaža Razingarja ob uvrstitvi hokejske reprezentance na Olimpijske igre?

Še pomnite polno dvorano Podmežaklo, osuple obraze Avstrijcev, ko so jih vrteli danes že znameniti TJS (Tičar, Jeglič, Sabolič)? Ste videli odločnost našega Budota v boju z Radulovim? Odnos, ki ga je najbolje opisal Sabahudinov brat z besedami – kdo pa je ta Radulov? Ste videli udarec Roberta Saboliča enemu od Avstrijcev v prvi tretjini tekme proti severnim sosedom?

Ste si vtisnili v spomin izredno s čustvi nabit intervju našega vratarskega super-junaka Roberta Kristana po tekmi z Avstrijo? Pa ponos ob vseh ostalih fantih, ki smo jih v minulih letih imeli možnost spremljati v domači dvorani Podmežaklo? Ste ga čutili? “Jaz sem ga” zapiše Marko Lukan in na vsa zgoraj zastavljena vprašanja odgovori: “Tak je naš hokej in tak bo naš hokej tudi vnaprej. Poln solz, spominov, gorenjske trme in … nekoč spet osuplih obrazov.