100 bilijonov razlogov za upor

Je mogoče krizo rešiti z zmanjševanjem obsega javnih storitev, s krčenjem oziroma “uravnoteženjem” državnih izdatkov, z odpuščanjem javnih in drugih delavcev, s privatizacijo ali s podobnimi “orožji” iz bogatega arzenala neoliberalne politike? So to pravi ukrepi za zmanjševanje dolgov in reševanje krize?

To se sprašuje Rok Kralj in v nadaljevanju zapisa skuša podati odgovore.

Med drugim zapiše, da danes skupni globalni dolg znaša 100 bilijonov dolarjev oziroma sto tisoč milijard dolarjev in je od začetka krize narasel za 40 odstotkov. Vsi “popularni” neoliberalni ukrepi pa so, po njegovem mnenju, dejansko popoln nesmisel in k zmanjševanju dolgov dejansko doprinesejo tako malo, da to lahko preprosto zanemarimo.

Prepričan je tudi, da take “gore” dolgov preprosto nikoli ne bo mogoče odplačati, z nikakršnimi “varčevalnimi” ukrepi.

V zaključku pa ugotavlja, da je pravi boj s krizo boj za nadzor nad finančnim sistemom. Dokler denar in finančni sistem ne bosta javni dobrini, je namreč vsak drug ukrep povsem nesmiseln.