Beseda “ne” postavlja meje

Živimo v družbi, ki v imenu pravic odpravlja meje, ko neka stvar, želja, zahteva … postane nekaj nesprejemljivega, nedosegljivega. Slednje je posledica permisivne vzgoje, ki producira dobre potrošnike – takšne, ki za hranjenje svojega jaza potrebujejo aplavz, priznanje, posledično več in več dobrin …

Odrinjena skorajda v pozabo je zato beseda “ne” postala težka tako za tiste, ki jo slišijo kot one, ki jo izgovarjajo. Zdi se nam kruta in trda, a jo moramo izgovarjati tudi iz ljubezni, ugotavlja kaplan Marko.

“Ko jo izgovarjam sam, mi pomaga, da se osvobodim prepričanja, da sem vsemogočen in da moram biti vedno vsem na razpolago. Pomaga mi spoznati, da ne morem in ne znam vsega,” piše in dodaja:

“Ko nam jo izrečejo drugi, pa nam pomaga, da vemo, kdaj smo šli predaleč. Kdaj smo zahtevali nekaj, kar bi nam ali drugemu škodilo. Da se tako zavedamo meja drugih ljudi in da jih zato bolj spoštujemo.”