“Dandanes se staršem zdi, da morajo otroka in torbo z avtom dostaviti do šolskega praga”

Pred dnevi so člani Društva IndiJanez pred državnim zborom poslancem na ramena oprtili šolske torbe, ki so tehtale 15 odstotkov teže posameznega poslanca. To naj bi bila sorazmerna teža šolskih torb, ki jih vsak dan prenašajo otroci.

Dr. Žiga Turk piše: Teža šolskih torb je kar naenkrat politična tema številka ena ali dve. Takoj ob zdravstveni reformi. Kar zgražajte se nad nekdanjim šolskim ministrom, ampak za tole nimam prav nobenega posluha.

Naši očetje in babice so v slabi obutvi, v mrazu in dežju, po blatu in kamenju, pešačili v šolo tudi uro in več v vsako stran; v literaturi je ohranjeno celo, kako so se v temačnih gozdovih bali divjih zveri, pa so vseeno – ali pa prav zato – odrasli v normalne, zdrave ljudi. In ne, ne zato, ker so imeli lažje šolske torbe, če so jih sploh imeli, ampak zato, ker jih niso že od rane mladosti naprej zavijali v vato.

Dandanes se staršem zdi, da morajo otroka in torbo z avtom dostaviti do šolskega praga, kaj šolskega, celo pri vpisovanju na univerzo so nekatere mame še kar zraven…

Sprašuje se, ali se res prav nič ne more več zgoditi brez blagoslova politike?  Ali je res za vsako stvar potreben državni pravilnik? Ali res ničesar več ne znate urediti sami? Ali si res ne upate vtikati v nekaj, kar z davki plačujete? Ali se bojite, da se bo šola maščevala vašemu otroku, če bo vaša družina zahtevna stranka njenih storitev?