Misterij upadanja rasti produktivnosti: A razmišljamo v napačno smer?

O misteriju upadanja rasti produktivnosti v razvitih državah sem že nekajkrat pisal. V postu “Zakaj se rast produktivnosti upočasnjuje?” je navedeno nekaj glavnih razlag tega fenomena. In sicer vse od upočasnjene demografije, zmanjšanega prispevka inovativnosti, povečanja neenakosti, neučinkovite alokacije, pa do morebiti napačnega merjenja prispevka inovacij k rasti itd.

Meni je zadnja leta po glavi rojila bogokletna misel, da morda razmišljamo v napačno smer, ko predpostavljamo, da se rast produktivnosti “ustvarja” v proizvodnji in ne v povpraševanju, torej prodaji izdelkov in storitev. No, včeraj me je na to spet spomnil vedno brihtni Noah Smith v Bloombergu, ki je razmišlja v podobno smer.

V podporo svoji tezi je na plano potegnil stari “Verdoornov zakon“, ki smo se ga učili na dodiplomskem študiju ekonomije in nato pozabili nanj, ker so nas bombardirali z novejšimi, neoklasičnimi modeli rasti. Modeli iz druge polovice 20. stoletja temeljijo na ponudbeni strani – torej nove kapitalske investicije, investicije v raziskave in razvoj ter posledične inovacije tvorijo temelj za rast fizične produktivnosti. Da smo sposobni ustvariti več ob enakem (ali manjšem) vložku dela in kapitala.

Pri tem pa ti modeli, v skladu s prastarim Sayevim zakonom trga, predpostavljajo (od Boga) dano povpraševanje po vseh izdelkih ali storitvah, ki jih sproducirajo podjetja. Pač bolj učinkovite tehnologije ustvarjajo večji output, po katerem obstaja avtomatsko povpraševanje … več (piše: Jože P. Damijan).