1. maj na drugem tiru

Nekoč se je 1. maj začel z budnico delavske godbe, sledili pa so ji slavnostni sprevodi lepo oblečenih delavcev, ki so se s sorodniki in prijatelji odpravili na bližnji hrib in v gozd. Tam so se najprej udeležili delavskega shoda, temu pa je sledila veselica s pijačo, jedačo in plesom.

Delavci so nosili v gumbnicah rdeče nageljne in prvomajske značke. Postavljali so mlaje, simbole svobode. Na bližnjih hribih so kurili kresove, v sprevodih nosili zastave. Delavcem pa so se s prižnic pripovedovale pravljice, ki jim nekateri- kljub kruti realnosti- verjamejo še dandanašnji.

Največje praznovanje 1. maja se je zgodilo leta 1933 v nacistični Nemčiji. Oblastniki so privabili na ulice večino delavskih organizacij, pekle so se klobasice in pivo je teklo v potokih. Nebo so preletavala vojaška letala. Šušlja se, da so naši vrli predniki pripravili praznovanje 1. maja v Trbovljah celo skupaj z okupatorjem.

O tem, pričakovano, danes raje molčijo. Prvi maj je še zmeraj – četudi brez rdečih nageljnov – eden najbolj priljubljenih. Ljudje so ga veseli predvsem zato, da se lahko družijo in poveselijo. Vse bi bilo lepo in prav, ko bi le govorniki ob prvomajskih prireditvah zamenjali ploščo. Vsako leto znova in znova nas prepričujejo, da bi brez njih delavci danes delali sedem dni na teden, 24 ur na dan. Kar seveda ni res … več (piše: Milena Miklavčič).