50 odtenkov sivine in slovenske drugačnosti

Te dni Slovenci prvič po dolgem času, ponovno drvijo v kinodvorane, da si ogledajo hvalnico sadomazohistični ljubezni, prikazani v filmu 50 odtenkov sive.

Branko Kastelic mi je v oceni filma malodane vzel misli z jezika, ko je, med drugim, zapisal, citiram:”Ko Christian Ano šestkrat s pasom zelo močno useka po goli riti, njej, ki je v solzah zaradi bolečine in razočaranja, pa ukaže naj šteje udarce, to ni več perverzija, ampak nasilje moškega nad žensko. Posilstvo na drug način…”

”Znanec pa je po ogledu filma pripomnil tole.” Ne vem, zakaj se potem ženske pritožujejo, če dobijo dve, tri okoli ušes, ko pa jim je, kot kaže, všeč, da se jih šeška v postelji. ”

Pravzaprav, če bi bili iskreni, bi si morali priznati, da bi bilo skoraj nemogoče, da dotični film Slovencem ne bi bil všeč. Z njim se lahko zelo poistovetijo, ga jemljejo za svojega, kajti težko bi našli narod, ki bi tako voljno, vdano, brez besed in obenem z radostjo v srcu upogibal hrbte, za povrhu pa še ploskal tistim, ki mu z njega režejo jermene še v 21. stoletju …več (piše Milena Miklavčič)