Bomo prej umrli, kot bo kaj drugače?

Pred dnevi sem na televiziji slučajno naletela na eno od epizod nanizanke Novi stari primeri (New Tricks). Zgodba se je vrtela okoli tipa, ki je zvabljal mlada dekleta v svoje mreže in jim potem z ustrahovanjem, nasiljem in maltretiranjem do te mere opral možgane, da se niso drznile pobegniti od njega niti v primeru, ko so se vrata v svobodo na stežaj odprla. Ob gledanju me je – to moram priznati- močno pretreslo, pa ne toliko zaradi filma samega kot zaradi asociacij. Boleče sem se začela zavedati vzporednic z realnostjo, ki jo Slovenci danes živimo. Pa ne vedno manj, temveč vedno bolj.

Ob osamosvojitvi smo si zagotovili svobodo, rešili smo se spon z nekim krutim in neživljenjskim političnim sistemom, prvič smo si dovolili lastne in samostojne sanje, vendar je bilo vse skupaj le navidezno. In zelo kratko. Tako kratko, da se je komaj dvakrat, trikrat ”zadihalo”, pa smo ponovno zdrsnili v naročje ”starega”, katerega smo bili navajeni.

Na vseh področjih, zlasti tistih, ki se tičejo politike, gospodarstva, intelektualno-kulturne srenje, šolstva…, se zdi, da ponovno ždimo v ječi nekega davnega časa, ki ga na papirju sicer ni več, a smo naredili vse, da smo ga ponovno priklicali v glave, srce in dušo. Četudi so vrata pod svobodno sonce odprta, četudi smo že več let člani Evropske unije, nam to nič ne pomeni. Vsaj večini ne! Petdeset let pranja možganov nas je zajebalo za več generacij, saj ”sladkosti”zaporniške celice prenašamo na mlajše rodove, nezavedajoč se, da jim s tem krčevito branimo, da bi zaživeli, kot živijo normalni ljudje. …več (piše Milena Miklavčič)