Bratuškova v poslanici šolarjem: Želim vam, da bi postali egoistični povzpetniški samohvalni stremuhi

Od neznane državne uradnice do predsednice vlade in nato še evropske komisarke samo v treh letih; vzpon Alenke Bratušek na sam vrh družbene lestvice je fascinanten in to praktično zgolj s 4% ljudsko podporo.

Ampak kaj je tisto, kar vzpodbudi takšen karierni pospešek? So to sposobnost, razgledanost, inteligenca, dolgoletne izkušnje?

Glede na vzorec bi človek prej rekel, da so dobro plačane evropske službe nagrada za zavožene domače politične kariere in porazne volilne rezultate odsluženih politikov levice, piše Rok Čakš in omenja Toneta Ropa, Milana Cvikla in sedaj Alenko Bratušek.

A pravi, da Bratuškove ni za obsojati, saj je zgolj naplavina sistema, ki za družbeni napredek preferira določene vrednote; ki pa se denimo precej razlikujejo od tistih, ki so v poosebljenju Mira Cerarja dobile legitimnost na minulih volitvah.

Cerarju skeptiki očitajo, da je človek besed in ne dejanj in zdaj ima priložnost, da si z umikom kandidatne liste utrdi avtoriteto in verodostojnost.

V nasprotnem primeru mu pri sklicevanju na vrednote etike-morale, poštenja, dostojanstva in ponosa nihče več ne bo verjel.

Pravo formulo uspeha bo zvedavo-radovedni šolajoči mladini lahko zaupala Bratuškova in jim zaželela,  da bi postali egoistični, povzpetniški samohvalni stremuhi, kar jim nekoč morda lahko prinese mesto poslanca, predsednika vlade ali celo evropskega komisarja.