“Če bi imeli radi otroke, jim ne bi kupovali stvari, s katerimi se lahko trajno poškodujejo”

Nedavni dogodek, ko je 14 letnemu otroku v rokah razneslo neznano eksplozivno telo zaradi česar so mu morali amputirati obe roki, je v javnosti sprožil glasne polemike o dovoljenosti uporabe pirotehničnih sredstev. Predvsem pri otrocih.

Poslušam večerna poročila in se sprašujem, če dobro slišim, mi manjka kako kolesce v glavi ali zgolj ne razumem, ko povedo, da so petarde prepovedane v državi, se jih pa da dobiti pod pultom. Hkrati se v povedi znajde prepoved, v isti sapi nas pa seznanijo z varno uporabo. Kdo je tu nor? Preprodajalci mastno služijo, država služi od kazni, kadar ne zamiži na eno oko, nevešči uporabnik pa… Po domače povedano, najebe ga za vse življenje!

Radi imamo otroke. Pa kaj še! Če bi jih imeli, jim ne bi kupovali stvari, s katerimi se lahko trajno poškodujejo, jih nanje že kot otroke ne bi navajali, sploh bi jim pa preprečili stik z njimi! Hecna ta dvoličnost, kaj? Ko pred majhnimi otroki skrivamo vse nevarne snovi na zgornje police, po drugi strani pa mulcem kažemo, kako je lepo biti frajer, če vržeš nekaj, kar prestraši ljudi in živali. Hecno, kako po šolah podpisujemo potrdila, da petard ne bomo uporabljali, po drugi strani pa za vrati šole slišiš glasno pokanje. Čigavi so pa ti otroci? Moji, vaši, njihovi?

…nadaljevanje na blogu Sestra v petkah.