Cerkev in pedofilija: Je tisti, ki drži žakelj, enako kriv kot oni, ki krade?
(Piše: Milena Miklavčič) Pravijo, da le malo zgodb bolje uči dvojno lekcijo o kesanju in odpuščanju kot prav Jezusova prilika o izgubljenem sinu.
Zgodbo verjetno poznate: starejši sin si je vselej prizadeval delati, kar je prav. Mlajši sin pa je bil upornik. Ko je slednjič spoznal svojo zmoto, se je pokesal in se vrnil domov. Oče je bil njegovega prihoda vesel, stekel mu je nasproti, ga objel in mu izkazal dobrodošlico z radostjo in gostijo. To je ujezilo starejšega brata, saj je menil, da je oče krivičen, ker je s skesancem ravnal bolje kot z njim, ki je bil ves čas dober sin. Oče mu je na to odvrnil, da je tisti, ki spozna svojo zmoto in se grehov skesa, pač vreden več.
Nauk zgodbe, ob katerem bi se morali učiti vsi, pa je, da se je treba v ključnih trenutkih pač naučiti tako pokesati kot odpuščati.
Zgodbo sem že večkrat slišala, a če povem po pravici, mi nikoli ni kaj prida segla do srca, zadnje čase, ko se – zlasti v zvezi s pedofilijo v cerkvenih vrstah- nanjo še pogosteje spomnim, pa sploh ne.
Občutek imam, da so jo tisti, ki so grešili in izrabljali nedolžne otroke v svoje perverzne pedofilske namene, vzeli le malo preveč zares. Z drugimi besedami: skozi desetletja so več kot očitno menili, da jim bodo tako žrtve kot tudi verniki vse odpustili, če se bodo mičkeno pokesali.
Pa ne bo šlo tako gladko. Tokrat ne. Zgleda, da se tega zaveda tudi sam Benedikt XVI, saj se je med nedavnim obiskom na Malti -prvič po izbruhu številnih obtožb o spolnem izkoriščanju s strani duhovnikov – srečal tudi s skupino žrtev spolnih zlorab in obljubil, da bo Cerkev naredila vse, kar je v njeni moči, da bo kaznovala duhovnike in varovala mlade v prihodnje. Obljuba dana, žal več desetletij prepozno.
Po izbruhu pedofilske afere v Nemčiji, so v Sternu naredili anketo, ki je prinesla presenetljive izsledke: danes papežu zaupa komaj še 39 odstotkov, še v začetku leta jih je imel na svoji strani 62 odstotkov. V Cerkev kot ustanovo zaupa le še dobra tretjina Nemcev. Nič bolje pa Benediktu ne kaže v javnomnenjskih raziskavah v Združenih državah Amerike, na Irskem, v Avstriji ali Švici – državah, ki so jih in jih še pretresajo razkritja o spolnih zlorabah otrok s strani duhovnikov in predvsem sramotni poskusi njihovih nadrejenih, da zločine prikrijejo pred javnostjo. Skrb za dobro žrtev je bila- če lahko potegnemo tak zaključek na podlagi več desetletnega skrivanja vseh podatkov- visokim cerkvenim dostojanstvenikom prepogosto drugotnega pomena. Kar je, vsaj za normalno razmišljujoče, nepojmljivo ali povedano po domače- kriv je tudi tisti, ki žakelj drži in ne le on, ki krade.
Tipičen primer, ki ponazarja vse pritlehnosti, slepomišenja in pometanje pred preprogo, je primer očeta Lawrencea Murphyja, ki je med letoma 1950 in 1974 v šoli za gluhe otroke zlorabil okoli 200 dečkov. Čeprav je bil že v 50. letih obtožen nadlegovanja varovancev, je- bogve po kakšni sprijeni logiki- nekaj let kasneje postal celo vodja šole. Po že znani maniri pa so ga potem, ko so pritožbe o spolnih zlorabah pričele curljati v javnost, njegovi nadrejeni raje premestili, a še naprej je delal z otroki. Vsaj trije nadrejeni škofje naj bi vedeli za njegovo početje, a ga niso poskušali ustaviti. Šele leta 1993, ko je nadškofija začela preiskovati njegovo početje, pa je trajalo še tri leta, preden so ga skušali nagnati iz duhovniških vrst.
Po lanskem razkritju, da so Murphyjevo početje prikrivali njegovi neposredni predstojniki, je New York Times pred tedni obelodanil, da je bil z zadevo seznanjen celo kardinal Joseph Ratzinger, med letoma 1981 in 2005 vodja Kongregacije za doktrino vere.
In prav ob tem pataloškem prikrivanju spolnih zločinov nad otroki, se človek vpraša, zakaj, za vraga, jim je bilo do neomadeževane podobe več kot do ubogih otrok, ki so bili tem zverinam v človeški podobi prepuščeni na milost in nemilost?
Zakaj pedofile skriti pred javnostjo, zakaj jih- kakšna norost- premeščati, zakaj tajiti, zakaj jih- v večini znanih primerov- še zmeraj puščati dovolj blizu otrok da so dotični lahko nadaljevali s svojimi zločinskimi dejanji.
Pa bi mogoče ob branju vseh grozot, ki so se dogajale nebogljenim otrokom tako v Evropi kot drugod po svetu občutila le gnus ob misli na njihove izvajalce, če ne bi slovenski kardinal Rode pred kratkim o tem perečem problemu spregovoril na radiu Ognjišče. Sicer je dejal, da je treba ‘spolno nadlegovanje, kot se je zgodilo na Irskem absolutno zavrniti in obsoditi, ker zanj ni “nobenega opravičila, ki bi kaj veljalo’, vendar je- takoj za tem- moral dodati, da ‘trenutek, ki ga v zadnjih tednih doživljata papež in celotna Rimskokatoliška cerkev zaradi obtožb o pedofiliji, ne bo trajal dolgo, ker je ustvarjen umetno in je- po njegovem- to le prenapihnjen problem, ki je dobil dimenzije, ki jih dejansko nima.’
Ob misli, da bi kdo kaj podobnega naredil komu izmed mojih otrok, pa da bi potem od tistih, ki bi morali ukrepati, slišala, da je bilo sprevrženo dejanje v mojih očeh- napihnjeno, me je vrglo pokonci. Je s to prenapihnjenostjo želel poudariti, da zaradi madeža na rokavu, pač nihče ne bo nesel v čistilnico cele obleke? Sem razumela prav, da me je hotel prepričati, da eden še ni nobeden? Mi je želel sporočiti, da naj vsak raje pometa pred svojim pragom, cerkvenega pa naj pustijo pri miru? Za božjo voljo!
Ob vsem ponavljajočem sprenevedanju in metanju peska v oči, da »bomo že kako, saj v drugih okoljih posilijo še več otrok kot v našem«, nisem le jezna, sem zelo žalostna. In prizadeta. Pedofilija- vsaj zame- ni kar nekaj. To zame ni nepomemben problem, to ni smet, ki je padla na belo obleko, za pedofilijo se skrivajo resnični otroci, ki jim odrasli s svojim sprevrženim spolnim nasiljem za vedno ubijejo dušo. Pedofilija je veliko hujše nasilje kot splav. To je zločin, ki bi ga morali ne samo obsojati, ampak se proti njemu tudi boriti z vsemi možnimi sredstvi. Posiljeni otroci niti v najbolj sprevrženem umu niso »moteč faktor« na brezmadežni inštituciji.
In če sem na začetku že omenila priliko o izgubljenem sinu, naj ji- za konec- še dodam piko na i.
Glede na vse blato, ki se tiče pedofilije in zadnja leta počasi, a vztrajno leze na plan, se z grozo v očeh zavedam, da je v primeru pometanja pod preprogo le-teh, verjetno tudi Cerkev kot inštitucija ravnala podobno kot oče, ki se je tako zelo razveselil grešnega, a skesanega sina. So se tudi tisti, ki so izrabljali otroke – pokesali in se je potem tako njim kot spovednikom zdelo, da je spet vse lepo in prav, da greha ni več, da je z odvezo in petimi očenaši- ta čudežno izginil?
Ne, tako preprosto pa to ne more biti. Nepojmljivo hudo je, če spolno izrabi otroka nekdo, ki ga uči zemljepis in zgodovino, neodpustljivo pa je, če to-isto stori tisti, ki tega otroka uči božjih resnic. In teža grozovitosti je tako velika, da je ni spovedi, še manj odveze, ki bi lahko sprala greh, storjen nad ubogim nemočnim otrokom. In če je kje Bog, pa trdno verjamem in upam, da je, mi bo tokrat dal prav.
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič je slovenska pisateljica, publicistka in blogerka. Izdala je štiri knjige, med katerimi so najbolj znane Usode, naši najmlajši pa jo poznajo po Abecedi iz zakajčkove ulice, Pri hrastu na levo in Pika na B.. Svojo literarno ustvarjalnost izraža tudi preko objav na blogu closhemerle.ednevnik.si. Milena je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.