Dokler volivci zagrenjenežev ne pošljemo v arhiv, bodo arhivi tisto osrednje vprašanje naše prihodnosti

Pred dnevi so na nacionalni televiziji vrteli dokumentarec Urok Depale vasi avtorja Jožeta Možine, ki naj bi odstiral šokantna ozadja razvpite afere Depala vas iz leta 1994, ki naj bi bila povod za obračun z vrhom slovenske pomladi in restavracijo centrov moči iz dobe komunizma.

Marko Pavlišič ob tem piše, da je verjetno dokumentarec, ki je po njegovem daleč od resnega dokumentarca, povzročil kar precej navdušenja na “desni” strani spektra in precej negodovanja na “levi” strani spektra.

Pri tem pa ga je prešinilo, kako to, da predvajanja tega dokumentarca niso preprečili. Odgovor je verjetno jasen, ker je predvajanje tega dokumentarca v interesu tako enih kot drugih.

Dodaja namreč, da takšen dokumentarec ne bo nikogar prepričal v nasprotno, kvečjemu bo vsakemu posebej utrdil njegovo stališče. In to je v tem primeru v korist tako enih kot drugih.

Sam sicer ne nasprotuje objavi tovrstnih dokumentarcev, a zgolj, če so z vidika kvalitete primerni.

V nadaljevanju zapisa poslanec Pavlišič tako analizira videno v omenjenem dokumentarcu in zaključuje, da zaradi vseh zgodovinskih travm, ne eni ne drugi niso sposobni realnega pogleda naprej. Kar pa je izjemno slaba napoved za prihodnji Slovenski razvoj in prihodnje generacije.

Torej, dokler volilci ne bomo teh zagrenjenežev poslali v arhiv, bodo arhivi tisto osrednje vprašanje naše prihodnosti.