Kaj je šlo narobe v Siriji

“Tako imenovana arabska pomlad je v regijo in tudi v širši svet prinesla veliko upanja. Kar se je začelo v Tuniziji, nadaljevalo v Egiptu, je na koncu prispelo tudi v Libijo in v Sirijo.

Za trenutek se je zazdelo, da je doba diktatorjev in njihovih policijskih držav pri kraju, da je napočil dan svobodnih, liberalnih arabskih držav, ki bodo končno lahko stopile ob bok modernim državam sveta in s tem svojim prebivalcem prinesle blagostanje. Toda v sencah so čakale tudi bolj zlovešče sile.”

Tako Jin začenja svoj tokratni zapis, v katerem najprej oriše splošno situacijo na Bližnjem vzhodu, v nadaljevanju pa se osredotoči na Sirijo in zadeve, ki so tam šle narobe.

Prepričan je, da je bilo Zahodu od vsega začetka najbolj pomembno zrušiti Asadov režim, pri čemer se je zamegljevalo prisotnost skrajnežev med uporniki. Hkrati ni bilo pripravljenosti na večje operacije, na neposredno posredovanje.

Po njegovem je sirska tragedija še enkrat več pokazala na vso problematičnost posredovanja v tujih okoljih, ki imajo svojo notranjo dinamiko, pogosto nepoznano tujcem.

Po njegovem je grenka resnica to, da bi bilo v primeru Sirije od samega začetka bolje stati ob strani in pustiti, da se razmere uredijo same od sebe.