Kako se znebiti neoliberalizma, brez da bi ubili liberalizem?

»Neoliberalizem« je precej širok in splošen pojem, ki se v prvi vrsti nanaša na ekonomski model ali »paradigmo«, ki je stopila v ospredje v 1980′. Zasnovan je na klasičnem liberalnem modelu samo-regulativnega trga, pojavlja pa se v različnih tipih in variacijah.

Morda je je najboljši način za konceptualizacijo neoliberalizma, če o njem razmišljamo v smislu treh prepletenih manifestacij: neoliberalizem kot ideologija, kot način upravljanja in vladanja, in kot specifična skupina politik.

Tako se glasi ena izmed splošnih definicij neoliberalizma, ki pa počasi izgublja “vernike”.

Dr. Jože P. Damijan piše:

Komentar Sebastiana Backupa iz World Economic Foruma o koncu vere v neoliberalizem mi je dokaj simpatičen. Govori o dveh tendencah, ki ju sprošča tehnološki razvoj.

Prvi je difuzija novih tehnoloških rešitev, od katerih imajo vsi koristi. Drugi pa je koncentracija, kjer pač tehnološki leaderji ali enkaj najbolj drznih podjetij pobere večino tržnih deležev in korporativnih dobičkov, kar ima za posledico tudi povečano neenakost med ljudmi. Konentracija v gospodarstvih razvitih držav se je v zadnjih štirih desetletjih močno povečala, s tem pa tudi neenakost.

Glavna krivda leži v državi kot regulatorju, katero je namesto reguliranje tržne moči velikih podjetij in preusmerjanje velikih dobičkov v politični vpliv skrbelo, da ne bi država preveč ščitila manj konkurenčnih podjetij. Schumpetrova hipoteza, da se z regulacijo konkurence ni treba ukvarjati, ker bo vstop novih podjetij pometel z velikimi tržnimi deleži, se je izkazala kot pravljica – velika podjetja z velikanskimi dobički pred desetimi leti imajo tudi danes gromozanske dobičke...nadaljevanje na blogu.