Milena Miklavčič: Sreča je do nas Slovencev res milostna

Na dan, ko je prvič letos zapadel sneg, sem maširala proti Ledinici in snežinke, ki so se topile na mojem obrazu, so istočasno božale dušo, da je bil zato korak še lažji. Pa me ustavi soseda Mica, mimogrede sva udarili eno po moško, omeni mi, da je zadnje čase, kar obiskuje predavanja na Inštitutu za srečo, boljše volje in skoraj idealnega razpoloženja. Od srca sem se zasmejala, prepričana, da me farba. Vedela sem, da so nekateri Slovenci iznajdljivi in domiselni, samo spomnite se na številne piramide in denarne verige, s katerimi so naivnim sodržavljanom praznili žepe, a da bi se našel kdo, ki bi prodajal srečo?!

”Res je, ne pretiravam,” mi je zagotovila Mica  ter še potem, ko je odhitela naprej, čez ramo razlagala, da bo poslej, ko bo imela drugačno samopodobo in bo brez finančnih težav na njenem koščku sveta vse drugače.

Šmentana reč! Naši predniki, ki so verjeli le svetnikom in – sem in tja –  kakšni ciganki, ki jo je slučajno zaneslo v vas, pa je za kos kruha na skrivaj pogledala v dlani in prerokovala tudi srečo, če je bila šnita kruha dovolj zajetna, bi se ob takšnem inštitutu verjetno na ves glas krohotali in se trkali po čelu, češ, saj ni čudno, da ste tam, kjer ste, ko vas lahko sleherni pelje žejne čez vodo. …več (piše Milena Miklavčič)