Muslimanke in burke – zanje je boljše, da so krepostne
(Piše: Milena Miklavčič) Kadar nam vržejo rokavico, da moramo pričeti razmišljati o stvareh, ki so nam drugače tuje, je to zmeraj poseben izziv. Zakaj zakriti obraz z nikabo, burko ali feredžo pa sodi med tista vprašanja, ki v meni sprožijo na kupe dvomov in nelogičnosti.
Ne le, da se soočim s povsem drugo kulturo, vero, načinom življenja in razmišljanjem, na preizkušnji je tudi moja toleranca in dopuščanje drugačnosti, kar zna biti za osebo, ki se tako ali drugače že vrsto let sooča z ženskami, ki jim okolje, v katerem živijo, postavlja različne ovire, krči svoboščine, jih zapira v zlate ali povsem navadne kletke, jih maltretira verbalno ali fizično, zelo nelahka naloga. Že od nekdaj se mi zdi, da druge najlaže razumem tako, da se postavim v njihovo kožo. Prav v primeru burke pa je to tako trd oreh, da ga enostavno ne morem streti kar tako, kot da bi tlesknila s prstom.
Osebno mi notranja svoboda zelo veliko pomeni. Zaradi tega, to sicer zveni smešno, se nerada vozim celo v dvigalom, ker so štiri stene preblizu druga drugi in me utesnjujejo. Ne predstavljam si, da ne bi mogla povedati na glas, kar mislim, če se, seveda, znajdem v družbi, ki mi da priložnost, da spregovorim. Povsem nemogoče se mi zdi, da bi mi kdo postavljal prepovedi in ovire – verbalne ali fizične. Znam biti zelo glasna ob moški miselnosti, češ da so oni lepši, boljši, pametnejši, iznajdljivejši in kar je še tega. Trdim, da so edinole drugačni, istočasno pa so jim ženske enakovredne v vseh pogledih. Deset zapovedi, katere ima- bolj ali manj izrazito- v svoje zakone vtkane domala vsaka religija, pa obenem ne smejo dopuščati, da bi verska pravila veljala za moški spol tako, za ženski pa malo drugače.
Kdo bi lahko in tudi s kakšno pravico, določil, da moram svoji svobodi nadeti uzdo z oblačili, ki bi me pokrivala, če že ne popolnoma skrila pod seboj? Vprašanje, ki sem si ga v teh dneh pogosto zastavila, vendar nanj nisem dobila nobenega pravega odgovora.
Spominjam se osnovnošolskih dni, ko nam je učitelj razlagal, da rute, burke in ostala oblačila ženske nosijo zato, da se zavarujejo pred puščavskim prahom. Takrat se mi je zdela razlaga povsem sprejemljiva in vrsto let sem bila prepričana, da je temu tako.
Ko sem pred tremi leti obiskala London, je bilo spoznanje, da sem pristala v nekem drugem mestu in ne v tistem, ki sem ga hranila več desetletij v spominu, šokantno. Podzemna železnica in ulice so bile polne zakritih žensk, ki so drsele mimo mene. Pred 30 leti, ko sem bila v Londonu nazadnje, ne pomnim, da bi videla kakšno žensko, ki bi si v celoti zakrila obraz. To me je silno presenetilo. Zmeraj se mi je zdelo, da se ženska povsod po svetu počasi, a sigurno izvija iz oklepa prepovedi, kamor jo je pahnila družba. Mislila sem, da bodo zgodbe, ki jih je, med drugim, pisala tudi Somalijka Ayaan Hirsi Ali, počasi postale del neljube preteklosti, ki bo sicer ostala zanamcem v spominu, a le kot opomin, da se kaj podobnega ne sme nikoli več ponoviti.
A kot zakleto! Bolj ko se – po eni strani-slači zapadni svet, bolj se oblači in zakriva muslimanski svet. Pa ne le v svojih matičnih domovinah, temveč tudi po Evropi in drugod, kjer živijo. Tako kot ne razumem tistih, ki so –kar se perverznosti in golote tiče- izgubili sleherni kompas, tako strmim in zmajujem z glavo, ko vidim, da se tudi slovenske ulice vedno bolj polnijo z ženskami, ki se vračajo k svojim tradicionalno pokritim koreninam. In tako kot ne morem razumeti tistih, ki so izgubili občutek za dostojnost in dostojanstvo, ko svoje razgaljeno telo ponujajo prvemu, ki ga dobro plača, tako ne razumem ženske, pogosto tudi izobražene, razgledane, ki pristane na to, da se skrije v oblačila, katera jo delajo drugačno od večine, med katero živi.
Nekateri trdijo, da so burke in druga pokrivala najbolj radikalna politična manifestacija islama, če že ne namerna provokacija. Burko imajo za enega izmed najbolj grozljivih simbolov poniževanja in zaničevanja žensk.
Danska vlada na primer je letos sporočila, da muslimanske burke in naglavne rute ne sodijo v dansko družbo.
“Nošenje burk je vrh ledene gore,” je ob predstavitvi poročila v parlamentu dejal vodja posebne komisije Andre Gerin. “Za burkami se skrivajo škandalozne prakse,” je še povedal in se zavzel za boj proti “gurujem”, ki želijo to “radikalno znamko fundamentalizma uvoziti tudi v Francijo”. V Franciji, kjer živi največja muslimanska manjšina v Evropi, sicer že več let poteka razprava o tem, kako daleč bi smeli iti pri prilagajanju islamu brez spodkopavanja tradicije ločitve cerkve od države. Po podatkih francoskega notranjega ministrstva naj bi to tradicionalno muslimansko pokrivalo nosilo le okoli 1900 muslimank. Francija je leta 2004 že sprejela zakon, ki prepoveduje nošenje naglavnih rut ali kakršnih drugih “očitnih” verskih simbolov v državnih šolah, da bi ubranili sekularizem. O ukrepih proti nošenju burk razmišljata še Nizozemska in Avstrija.
Iranska mladinska ženska nogometna ekipa se zaradi opreme, ki jo med drugim sestavlja tudi burka, ne sme udeležiti mladinskih olimpijskih iger, ki bodo med 12. in 25. avgustom v Singapurju. V Fifi pojasnjujejo, da njihova pravila jasno določajo, da osnovna obvezna oprema ne sme izražati nikakršnih verskih, političnih ali osebnih sporočil.
Nekje sem brala, da si nekatere ženske nataknejo burko zato, da svoje lase zavarujejo pred pogledi drugih moških. Pa jih bo zato njihov partner ljubil kaj bolj? Bodo bogovi zato, če se bodo ženske skrivale za oblačili, do njih kaj bolj milostni? Bo zato, ker se- zaradi zakritih obrazov ne bomo videli- kaj več ljubezni? Katera je tista plemenita dobrina, ki jo prinese burka v življenje ženske, ki bi me prepričala, da je njena uporaba pametna, upravičena in na mestu? Mi bo lahko kdo dal odgovor, ki me bo povsem zadovoljil?
Milena Miklavčič
Sodelujte v naši anketi o prepovedi burk v evropskih državah (levi stolpec)
Milena Miklavčič je slovenska pisateljica, publicistka in blogerka. Izdala je štiri knjige, med katerimi so najbolj znane Usode, naši najmlajši pa jo poznajo po Abecedi iz zakajčkove ulice, Pri hrastu na levo in Pika na B.. Svojo literarno ustvarjalnost izraža tudi preko objav na blogu closhemerle.ednevnik.si. Milena je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.