Namesto po Poti spominov in tovarištva ljubljanski šolarji letos na pohod do Hude jame

Ljubljanski osnovnošolci in dijaki se okoli 9. maja, ki sovpada s koncem 2. svetovne vojne v Evropi, tradicionalno podajo na “športno-rekreativni pohod” po Poti ob žici, znani tudi kot Pot spominov in tovarištva.

Ob 70 letnici konca vojne pa se bodo letos podali po zadnji poti izvensodno pobitih sonarodnjakov po koncu vojne, natančneje, žive zazidanih za 11 pregradami v Barbara rovu v Hudi jami nad Laškim. Namen tega je ob vsem dobrem in pozitivnem, kar je prinesla osvoboditev, šolarjem predstaviti tudi temno plat svobode – ki je bila svoboda zgolj za ene in nikakor ne za vse Slovence.

Zgornja novica seveda ne drži popolnoma. Ljubljanski šolarji se bodo v naslednjih dneh res podali na pot, a ta ostane enaka, kot že vrsto let poprej – Pot ob žici. Zgornja analogija je namenjena zgolj lažjemu razumevanju stališča očeta in blogerja Jožeta Bartolja – da pri Poti po žici, katere se morajo ljubljanski šolarji udeležiti kot del šolske objeznosti, nikakor ne gre zgolj za “športno-rekreativni” pohod brez pomembne ideološke komponente.

“Si predstavljate, da bi morali šolarji obvezno na romanje na Brezje? Ali pa na Sveto goro? Ne? Jasno, to bi bilo nasilje! V primeru pohoda okoli žice pa je samo športna ali celo kulturna prireditev. Razumete razliko?” piše Jože.

Sicer dopušča, da se moti, a kot pravi: “zakaj pa potem nekaterim otrokom ne omogočijo pohoda do Hude jame, Kočevskega Roga, ali če želimo ostati na področju Ljubljane, do Kucje doline v Podutiku, kjer so »osvoboditelji« zverinsko pobili svoje nasprotnike. Saj bi šlo samo na športno prireditev, pohod …”