Naša prvorazredna tema je še vedno preštevanje kosti in prodajanje zgodovinskih resnic

Včeraj smo praznovali 10-to obletnico vstopa v EU. Poslušali smo vznesene besede politikov iz pred desetih let in njihove ocene današnjih dni. Nihče med njimi noče priznati, kako so nas oplajali z vero v boljši jutri. Tudi Pahorju, ki je imel zanosen govor na Primorskem sta na koncu iz ust odleteli le besedi vere in upanja, saj nam je le to ostalo, začenja blogerka Cerberus.

Toda vsi, ki so doslej opozarjali na nujnost jasnega definiranja naših ciljev, opredelitve naše vizije in nujnosti, da ne nasedamo lažnim prerokom, so bili vseskozi osramočeni v maniri prave specialne vojne proti zdravi pameti.

Tudi naši sindikati so pohlevno zatrjevali, da vstop v EU še ne pomeni EU plač. Češ, da smo premalo konkurenčni.

Pa kdo za božjo voljo je premalo konkurenčen v produktivnosti, se sprašuje. Slovenski delavec, ki je vedno bil konkurenčen avstrijskemu ali nemškemu? Kaj je torej narobe? Vseskozi vse je vedelo kaj, le govoriti se ni smelo.

Odgovori na ta vprašanja pri nas namreč niso pomembni, saj je prvorazredna tema vedno preštevanje kosti, prodajanje »kvazi znanstvenih« zgodovinskih resnic in nenehno obujanje vprašanja, kdo je resnični zmagovalec II. svetovne vojne, skratka teme, ki koristijo nekomu drugemu, meni blogerka.

Stanje in probleme, o katerih bi se morali pogovarjati danes, ponazarja s primerom iz Italije s katerim želi pokazati, kakšne grozote k nam šele prihajajo.