Zakaj je tako naporno redno spremljati politično dogajanje v Sloveniji?
(Piše: Marko Šuster) Zase bi lahko dejal, da dokaj redno spremljam dogajanje na slovenskem političnem prizorišču. Rad sem “na tekočem”, zato se o kakšni stvari, ki mi uide, poskušam najti informacije kasneje in si ustvariti določeno mnenje. Pred volitvami si poskušam nabrati čim več informacij o strankah in njihovih programih in se na koncu odločim za tisto, ki se mi zdi, da ima zastavljene najbolj konkretne cilje. Zato se tudi ne štejem med trdnega zagovornika določene stranke, ampak se moje »simpatizerstvo« spreminja na podlagi dejanj strank. Štejem se torej za povprečnega državljana, ki ga zanima, kaj počnejo izvoljeni predstavniki ljudstva v parlamentu.
A nedavno sem ugotovil, da vsake toliko čase enostavno potrebujem kak teden premora od te slovenske politične srenje, saj je vsakodnevno spremljanje slovenske politike enostavno preveč naporno za duha. Vedno znova namreč doživljaš razočaranje, ko se v politiki pojavljajo stari vzorci in se ohranja status quo. Na volitvah vsi vehementno obljubljajo spremembe, tako da volivci začnejo naivno verjeti, da se sedaj nekaj vendarle mora spremeniti.
Potem pa se pojavijo raznorazne afere, v katere so vpleteni politiki, katerim seveda sledi obvezno medsebojno obtoževanje, kjer opozicija kritizira delo vlade, vladajoča stran pa izgovarja na slabo zapuščino prejšnje vlade. Vrh ledene gore pa slovenska politika doseže z vrnitvijo 60 let v preteklost ter odpiranjem teme o dogajanju po vojni in iskanjem krivde za grozodejstva. Nenehno smo torej priča napadom med dvema političnima poloma, tako da je skoraj nepredstavljivo, da bi v določeni stvari dosegli konsenz. Nak, če nek predlog prihaja iz »sovražnikovega« tabora, se ne more iz tega izcimiti nič dobrega, zato ga je potrebno takoj zavrniti in ga po možnosti še ostro skritizirati. In vzorec se ponavlja vedno znova in znova.
Takšna je realnost slovenske politike, ki državljane vsakič znova uspe razočarati. Ljudje postanejo otopeli, nezainteresirani za dogajanje v politiki, polasti se jih občutek nemoči, saj se zdi, da so spremembe v takšni situaciji pravzaprav nemogoče. Na takšen način se politika vedno bolj oddaljuje od ljudi in postaja zgolj »hrana« za elite. Tega pa se lahko pravzaprav najbolj bojimo, saj na ta način politiki zaznajo, da lahko začnejo samovoljno vladati državi. V demokraciji torej politika potrebuje aktivne in osveščene državljane, ki bdijo nad dejanji predstavnikov, ki so jih izvolili in naj bi predstavljali njihove interese. Vse prepogosto se namreč zgodi, da politiki pozabljajo, da bi morali predstavljali interese svojih volivcev.
Marko Šuster