Slava gladiatorjem!

(Piše: Klemen Kladnik) Finale me niti ne zanima, ne po takih dveh tekmah kot jih je odigrala slovenska reprezentanca. V polfinalu se ni izšlo, po podaljšku so bili boljši reprezentantje Srbije. Tekma za tretje mesto pa je bila itak ena težjih za igrat.

Tale blog bo bolj kot ne zahvala vsem, ki so se nadživljensko trudili v tej reprezentančni akciji. To, kar so nam predstavili je v svojem bistvu več vredno od kakršnekoli medalje. Že res, da je medaljo lepo prinesti domov, da je to stvar prestiža ampak zagnanost, delavnost, nepopustljivost, trma, odgovornost – to so vse kvalitete, ki so glavni del identitete slovenskega naroda. Po tem smo znani, pa čeravno v vsakdanjem življenju ne kažemo več tega.

Po kakšnih kalvarijah smo bili še vedno v igri?! Brez kapetana, več kot polovico prvenstva brez drugega playmakerja, že štartali smo na EP praktično brez prvega/drugega playmakerja. Večino drugih reprezentanc bi take odsotnosti dotolkle. Ne naših fantov.

V polfinalu se je odigrala prava drama v kateri so bili spretnejši Srbi. Dve, tri žoge so nas delile od finala! Ta tekma je v mnogočem definirala tudi tekmo za tretje mesto, saj se je fizično – predvsem pa psihično praktično nemogoče pobrati. Ne po tekmi, ki jo izgubiš v podaljšku, tekmo ki si jo skoraj v celoti nadziral.

Pa se fantje niso vdali – v tekmi za tretje mesto se je videlo, da ne gre, da ni nog, da glave niso ravno na mestu – pa so bili še vedno do zadnje sekunde v igri za medaljo. Na koncu se ni izšlo, ampak karakter, jajca, nemogočo željo so pokazali. In to se absolutno ceni. Ne vem, če smo kdaj imeli ekipo, ki bi bila podobna letošnji reprezentanci. Po karakterju. Smo imeli boljše po imenih vendar neprimerljive po karakterju.

Dvema gre posebna čast v tem pisanju – »Ironman« Lakovič in »Hakeem« Lorbek!

Nad prvega so vsi nasprotniki šli s »kamni in palicami«, vsa orožja, ki so jih imeli so uporabili, da bi le zaustavili srce reprezentance. Povprečno je na igrišču prebil skoraj 38 minut! Nihče na celem EP ni igral več od njega! Zadnje tri, odločilne tri tekme VEČ KOT 40 MINUT!! Že samo to, da je preživel je neverjetno – poleg preživetja pa je še organiziral igro, branil, zadeval – kot že rečeno so nasprotniki na njemu izmenjavali vse kar so imeli. Pa ni popuščal. Grizel je dokler je mogel, v tekmi za tretje mesto nas je na koncu sam držal »nad vodo« in to kljub temu da spet ni bilo počitka zanj. Taktična napaka? Kaj pa vem, če ti ostane samo en izkušen organizator igre, potem pač vztrajaš z njim.

Kdo bo rekel, da bi mogoče bilo treba poskusiti recimo z Jako Klobučarjem, predvsem v polfinalu. Ne vem, »žrtvovati« mladega igralca v takih trenutkih je lahko zelo nerodna reč. Lahko izpade heroj, ker bi spočil Lakoviča in dosegel še kak koš – po drugi strani pa bi lahko mladega fanta »uničil«, če bi se mu zgodila kaka napaka, ki bi odločala o zmagovalcu. To niso tako enostavne odločitve kot se zdijo s strani.

»Hakeem« Lorbek je dokazal, da je daleč najboljši krilni center prvenstva. Pred finalom (verjetno bo tako tudi na koncu) je bil tretji strelec in tretji skakalec prvenstva! Repertoar fint, gibov, načinov doseganja košev je neverjeten. Če že ne bo uradno prvi igralec prvenstva (maloverjetno!) je pa definitivno moralni MVP. Brez konkurence.

Če se mene vpraša, sta si zaslužila 14-dnevni dopust, lokacija po njuni izbiri, all inclusive – časti KZS. Za zasluge.

Tudi strokovni del ekipe se je dokazal. Do Zdovca sem bil skeptičen – pač, ni se mi zdel »material« za selektorja, predvsem ker menim da mora selektor reprezentance imeti določene trenerske izkušnje. Zdovc si jih šele nabira – če pogledamo trenerje, ki so bili na tem EP je v primerjavi z nekaterimi praktično začetnik. Pa je – skupaj s sodelavci – dokazal da zmore. V nemogoči situaciji je naredil maksimum maksimuma.

Jaz bi samo eno malenkost poskušal drugače izpeljati – z moje pozicije je to sicer lahko napisati, ker nimam niti približno informacij ampak vseeno – za polfinalno tekmo bi prosil Matjaža Smodiša, če bi bil pripravljen priti v igro za 2 minuti. Nič več. Tudi če stoji tam samo za dva napada.

Bom razložil idejo – vemo, da je Smodiš izven forme, vemo da praktično ne trenira, vemo da ima nemogoče težave s hrbtom, vemo pa tudi kaj pomeni za reprezentanco. Včeraj smo potrebovali njegovi dve minuti na igrišču! V drugem polčasu, ko je Erazem Lorbek naredil 5. osebno napako. Iz čisto psihološkega vidika. Če se kdo spomni kako je v dvorani završalo, ko je Smodiš sedel na stol za menjave v prvi tekmi proti Srbiji, bo vedel o čem govorim. Cela dvorana je začela navijati, soigralci pa bi dobili tisti dodaten, prepotreben impulz samozavesti, energije. Ko pride poškodovani kapetan na igrišče… To so tisti trenutki, metafizični če hočete, ki lahko obrnejo potek tekme. V prvi tekmi sicer ni bilo potrebe po dodatnih »psiholoških prijemih«, v polfinalu pa…

V zgodovini poznamo tak trenutek. Willis Reed, legendarni center New York Knicksov je leta 1970 pokazal kaj pomeni »majhna gesta«. Na 5. tekmi finala si je strgal mišico, 6. tekmo so Knicksi izgubili (brez njega). 7. tekmo so Knicksi igrali doma. Na drugi strani Wilt Chamberlain. Do nekaj minut pred tekmo Willisa Reeda ni bilo v dvorani! Potem pa prihod heroja v dvorano, publika ponori, Willis doseže prva dva koša za svojo ekipo, ki na koncu povozi nasprotnika za naslov prvaka!

Gre za čisto psihologijo, ko se – v trenutkih krize – kanalizira energija, ko se misli dodatno osredotočijo na cilj. Na žalost se ni izšlo.

Gladiatorjem čestitke in zahvala za vse. Oba palca gor, če je treba tudi tista dva na nogah. Zmagovalci, četudi brez medalje!

Klemen Kladnik

S tem zapisom Klemen Kladnik zaključuje sklop komentarjev Evropskega prvenstva v košarki na Drugem svetu. Spremljajte ga še naprej na njegovem blogu na spletnem portalu www.kosarka.si. na Drugem svetu ga boste lahko brali tudi v prihodnje ob odmevnejših dogajanjih na slovenski, evropski in svetovni košarkarski sceni.

Klemen Kladnik je nekdanji košarkar, zdaj košarkarski trener in pisec strokovnega bloga na slovenskem košarkarskem portalu kosarka.si. Kot gostujoči bloger na Drugem svetu spremlja aktualno košarkarko dogajanje.
Arhiv Kladnikovih zapisov na Drugem svetu.