Slovenski dušebrižniki in njih tabuji

Dušebrižništvo je bipolarna motnja osebne moralne zavesti. Povprečen slovenski dušebrižnik je moški v poznih srednjih letih, praviloma družbeno neuspešen, ki je pripravljen kritizirati vse in vsakogar: šimfa čez oblast, moralizira o sesutju pravnega reda, preklinja tajkune, hkrati pa je pripravljen »do nezavesti« šikanirati soseda in neprestano goljufati lastno podjetje (ustanovo) pri obračunu potnih stroškov, piše Emil Milan.

Povprečna slovenska dušebrižnica naj bi bila nezadovolj(e)na ženska med 40 in 50-tim letom, ki slabo prenaša staranje oz »izpadanje iz seksualne konkurence«, ki se je sposobna razjokati ob vsaki solzavi zgodbi, hkrati pa neusmiljeno zatira svojega moškega, petsto njih pa letno požene v samomor.

Eni in drugi skupaj tvorijo jedro slovenske »dvojne morale«. Na eni strani se sklicujejo na visoke moralne standarde, ki jih zahtevajo od drugih in družbe nasploh, na drugi jih sami neprestano podirajo in rušijo. Še več, s svojo moralno bipolarno motnjo vztrajno oblikujejo svojevrstne »tabuje«, o katerih ni dostojno javno govoriti ali celo razpravljati.