Smrtna kazen
Mrki obrazi zrejo skozi tesno zaprto steklo v sivo celico. Na sredi pustega, praznega prostora na svojem zadnjem ležišču leži moški, skrušen, šibak, grozno zavedajoč se, da ta nič kaj prijeten trenutek predstavlja zadnji žarek njegovega življenja. S solzami v očeh se še zadnjič zazre v obraz ženske, ki mu je dala nekaj, kar ni nikoli imel in razumel – ljubezen. Zaveda se, da je našel smisel, smisel življenja. A prepozno Mrka modra uniforma sproži postopek, injekcije se praznijo, samo še rahel krč in tema.
(Izvršitev smrtne kazni, žrtev: posiljevalec in morilec)
Dilema smrtne kazni je le eno izmed mnogih vprašanj, na katerih se lomijo kopja dveh svetovnih nazorov, ki vladajo današnjemu svetu – konservativnega in liberalnega. Prvi sicer zagovarja pravico do življenja, tudi še nerojenih otrok, a tudi dopušča pravico odvzema življenja, če družba oceni, da nekdo s svojim ravnanjem ogroža njeno skupnost. In drugi, ki zagovarja svobodo, tudi svobodno odločitev matere (in očeta?) o življenju ali smrti njunega nerojenega otroka, če ocenita, da bi ogrožal njuno socialno eksistenco, zagovarja pa tudi, da nihče nima pravice odvzeti življenja nekomu, ki ga dejansko živi, pa četudi je spoznan za družbeno nevarnega. Bolje je namreč oprostiti 10 krivih, kot obsoditi 1 nedolžnega, še posebej, ko gre za smrtno kazen. Kdo ima prav? (Prava) resnica je, kot zmeraj, spoznanje in seštevek subjektivnih mnenj večine.
(Moja) resnica zmeraj , vsaj trudim se tako, presega opisan koncept prave resnice in se osredotoča le na eno osebo – mene . Jasno je, da je tudi moje mnenje omejeno v smislu nekega moralno – vrednostnega koncepta, ki ga ljudje ponotranjimo v procesu socializacije in je osnova za oblikovanje stališč in mnenj posameznika. Posledično je seveda tudi moje mnenje in resnica subjektivna (kot tudi mnenje in resnica vsakega posameznika). Sledi pa tudi, da objektivno mnenje in objektivna resnica ne obstajata. Obstaja samo že omenjena “prava” resnica. In moja resnica je “prava” le v primeru, ko je enaka resnici večine. Kar pa je redko.
O stopnji trdnosti mnenj in sredstvi s pomočjo katerih se “prava” resnica lahko do določene mere oblikuje, tukaj ne bom razpravljal, saj je tema vendarle nekoliko drugačna in čas je, da s stranske spet zapeljem na “pravo” cesto. Če se hočem torej kolikor se da približati neobstoječemu idealu objektivnosti, se morem podati v same korenine vprašanja smrtne kazni in ugotoviti čemu je pravzaprav namenjena.
Dejstvo je, da se že ves čas človekovega obstoja družbe v njej pojavljajo posamezni subjekti, ki v njej povzročajo nestabilnost, kar pa ni nujno negativno, saj v mnogih primerih nestabilnost privede do reakcije in razvoja družbe v pozitivni smeri. Tukaj se bom usmeril na tiste povzročitelje nestabilnosti, ki družbi in njenim pripadnikom škodijo in tudi ogrožajo njihov obstoj. Gre seveda za kriminalce različnih vrst. Da bi se takšne subjekte izločilo iz igre in družbo zaščitilo pred njimi, jih zapirajo v za to namenjene organizacije – zapore. Funkcija zapora je torej ločiti škodljive posameznike od družbe in jih v določenem času resocializirati, da po vrnitvi v družbeno življenje postanejo “zgledni” pripadniki skupnosti. Čas bivanja v zaporu je odvisen od časa, ki je potreben za resocializacijo posameznika, ta pa je odvisen od stopnje “pokvarjenosti” posameznika. Če pa posameznik v procesu resocializacije napreduje hitreje, kot je pričakovano ob obsodbi, lahko prosi za predčasno pomilostitev in se v družbo vrne prej kot v predvidenem času.
Obstajajo pa tudi primeri, v katerih je splošna ocena, da se posameznika ne da resocializirati, ker je njihova stopnja “pokvarjenosti” previsoka. Gre predvsem za množične morilce , posiljevalce, pedofile in podobno. Ob tem pa so ti posamezniki še izjemno nevarni pripadnikom družbe in tudi družbi kot taki, saj lahko vnašajo občutke nezaupanja in nezmožnosti zagotavljanja varnosti družbenega sistema. Vprašanje se postavlja, kaj narediti s takimi posamezniki. Izbiri so v glavnem dve. Ali posameznika do konca njegovega življenja zadžati v zaporu, ali pa njegovo življenje predčasno končati.
Če pogledamo prvo rešitev, takoj pridemo v protislovje med konceptom dosmrtne ječe in resocializacijsko funkcijo zapora. Resocializirati nekoga za dosmrtno življenje v zaporu? Nonsens. Zdi se, da dosmrtna ječa vsaj drugo funkcijo zapora (ločitev škodljivih pos. iz družbe) nekako vzdrži, a le dokler si ne postavimo pod dejstvo, da nekdo izredno škodljiv za družbo v zaporu na stroške prav te iste družbe dosmrtno uživa “hotelske” usluge. Če ob tem razmislimo še o možnosti pobega z verjetnimi katastrofalnimi posledicami in pa reakcijo prizadetih posameznikov zaradi takšnega razpleta, se lahko vprašamo, v kolikor je dosmrtna ječa sploh smiselna.
Po drugi strani pa se pri vprašanju smrtne kazni postavlja večno vprašanje: “Kaj pa če je človek kljub vsemu nedolžen?” Ne bi se zgodilo prvič, da bi nekoga usmrtili, čez nekaj let ali celo desetletij pa celo ugotovili, da oseba ni bila kriva. Dejstvo je tudi, da so obsojenci na smrtno kazen v glavnem revne osebe, ki nimajo denarja za dobre odvetnike, ki so že mnoge hujše, a plačilno sposobnejše zločince povlekli izpod rezila giljotine. Obenem se postavlja vprašanje človeške pravice soditi o življenju in smrti drugega in sodbi o nezmožnosti resocializacije posameznika, kje lahko zgrešena. No, vsaj zadnji argument delno pade z dejstvom, da že pri nižjih stopnjah “pokvarjenosti” posameznikov resocializacijska funkcija zapora ponavadi ne, ali pa zelo slabo deluje. Mnogi, kriminalci se namreč po vrnitvi z zapora še večkrat neprostovoljno vrnejo v svoj nekdanji prisilni dom. Tudi argument o pravici soditi o smrti drugega se omehča z dejstvom, da si je tudi ta vzel pravico soditi o smrti svojih žrtev. In dejstvo je, da se v povsem vsakdanjem sodobnem svetu mnogo, morda celo preveč zadev rešuje prav po starozavezni modrosti: oko za oko. Kaj torej narediti?
Menim, da je pri odločitvi za ali proti smrtni kazni potrebno upoštevati vse naštete dejavnike in iz tega povleči konsenzualno rešitev, ki bo vsaj delno prenesla tako ene kot druge argumente. Jasno pa je, da nekakšna srednja pot v dilemi med dosmrtno ječo in smrtno kaznijo ni mogoča (no, Britanci so se svoj čas znašli in kandidate poslali v Avstralijo, mogoče bi jih mi lahko na Mars…). Zaradi tega sem se torej prisiljen opedeliti za belo ali črno. Menim, da smrtna kazen ja, vendar pod strogimi pogoji. Kot prvo, smrtna kazen samo za najhujše zločine proti človeštvu kot so genocid, etična čiščenja, množični umori zaradi politične, verske, rasne ali druge pripadnosti, in tudi zločini kot so množični umori in množična posilstva, Kot drugo, pri odločitvi za smrtno kazen ne sme biti prisotna niti najmanjši dvom o krivdi obsojenca in povsem jasno mora biti, da obsojenec v nobenem primeru ne obžaluje svojih dejanj in da svojih pogledov ne bo spremenil.
Menim, da kljub temu, da sem se bil na koncu prisiljen postaviti na en breg reke z imenom smrtna kazen, pa sem dosegel vsaj minimalni konsenz argumentov v dejstvu, da zaradi postavljenih pogojev po moji metodi določanja smrtne kazni morda nikoli nihče nanjo ne bi bil obsojen.
V tišini noči mladi osebi uživata v trenutku sreče, ki jima je naklonjen. V trenutek zareže porogljiv glas in močna roka ju iztrga iz objema. Med kriki in udarci ju odpeljeta na samotno jaso. Kovinski dotik puškine cevi občuti fant na zatilju, ko gleda, kako opojena, zanemarjena oseba posiljuje njegovo dekle. Njeni kriki obupa mu sežejo globoko v srce, še huje pa ga skeli občutek nemoči ob grozovitem dejanju. Osebi se zamenjata, zadnji kriki odpora bledijo. Sliši se le še sopihanje, kletvice in pritajeno režanje. Nato POK. In tišina.
(izvršitev posilstva in umora, žrtvi: mladi par – fant in dekle)
Rok Čakš