Sprava je vselej sprava med ljudmi, ne med institucijami

Zločin je zločin, toda v Sloveniji ima očitno vsako dejanje svoj TODA. Tako pravi Emil, ki je ob nedavnem simbolnem pokopu žrtev povojnih pobojev opazil, da dejanje ni ostalo simbolno in pietetno, temveč sta se ga polastili dve instituciji: predsednik države, ki je venomer ponavljal, da je to dejanje sprave, in Cerkev, ki je s svojimi »doneski« priložnost izkoristila za demonstracijo svoje posvetne moči in oblasti. Tako, kot je bilo izpeljano, dejanje pokopa nenadoma ni več pripadalo žrtvam, ampak so te postale predmet posvetne manipulacije institucij.

Po njegovem bi se Slovenci verjetno že zdavnaj spravili, če ne bi sprava pri nas postala stvar institucij, predmet merjenja njihovih političnih moči in pozicij. Institucije, zasnovane na različnih izhodiščih, se ne morejo nikoli spraviti med seboj, saj v vsakem »spravnem« dejanju iščejo zgolj priložnost, da krepijo svoj vtis v javnosti, razkazujejo svojo moč in krepijo oblast.