Uganka Agrokor

Pred pol leta sem objavil tekst na temo Agrokorja v katerem se poskušal predstaviti predvsem to, kako se lahko enaki finančni podatki obravnavajo na zelo različen način.

Kljub dokaj podobni bilančni sliki koncerna zadnji dve leti, do konca lanskega leta ne bankirji, ne revizorji, niti bonitetne hiše niso izkazovale kakih večjih dilem glede finančnega položaja Agrokorja. V začetku letošnjega leta pa so se pričele pojavljati govorice o problematičnosti poslovanja družbe in še vedno iste bilance so za vse deležnike naenkrat postale zelo sporne.

Ker je v finančnem svetu pravilo “črednega nagona” še močnejše, je družbo pred popolno blokado in razpadom lahko začasno rešil samo poseben zakon (“lex Agrokor”). Sledil je natančen pregled poslovanja in v njem so novi revizorji naračunali kar 2 milijardi evrov dodatnih izgub, kapital pa znižali za skoraj nepredstavljivih 3 milijarde evrov.

Gre za znesek, ki je na primer blizu obsega neto čistega dobička celotnega slovenskega gospodarstva v lanskem letu (3,5 milijarde evrov).

Upravičeno se seveda zastavlja vprašanje o odgovornosti vodstva koncerna za takšne izkaze, vseeno pa ne moremo in ne smemo tudi mimo odgovornosti tistih, ki so v zadnjem času poslovanje Agrokorja nadzorovali in ocenjevali. Pri tem imam v mislih predvsem dileme, kako lahko pride to tako obsežnih odstopanj.

Agrokorjev revizor (Baker Tilly) se oglašuje kot ena izmed desetih največjih in najboljših revizorskih družb na svetu, da ne omenjam bonitetne agencije Moody’s … več (piše: Bine Kordež).