Kako sem se pustila 'nategniti' levici ali volitve, ne hvala

(Piše: Sanja Leban) Tresla se je gora, rodila se je miš, je prva fraza, ki mi pride na misel ob opazovanju slovenskega političnega in medijskega prostora po ‘aferi’ Ultra. Afera je mimo, največji poskusi dokazovanja krivde ali pa diskreditacij, kakor za koga, Gregorja Golobiča, so za nami in sedaj le še tu in tam kak nesrečni politični opazovalec malo zastoka okoli krivic, ki se nam godijo, kaka stara mama pa okoli onih, ki nam ‘kradejo’.

Vsi famozni poštni nabiralniki, vse podjetniške hobotnice ter (ne)prijavljena premoženjska stanja, vse to so samo še prazne besede, ki nikogar več ne zanimajo. Stanje, ki celo dokazuje ‘zaresno’ teorijo, da je za vsem skupaj stala opozicija, ali pa malo manj zaresno, a veliko bolj verjetno teorijo, da je vse skupaj skuhala kar pozicija, da se maščuje za enega od stolčkov v banki ali na sedežu podjetja, ki ima čisto slučajno nekaj opraviti s telekomunikacijami.

Iskreno? Vseeno mi je, kdo je kaj komu dokazal, kdo laže, kdo krade in kdo se komu maščuje. Še bolj vseeno mi je, kdo je kriv, da se je tolklo po Golobiču – on sam ali horda maščevanja željnih politikov. Edina stvar, ki jo v celotni zgodbi obžalujem, je spoznanje, da sem v neki točki dejansko – verjela.

Ne, nisem verjela, da je Gregor Golobič brezmadežno čist ali da stranka Zares predstavlja kako hudo novo politiko v našem prostoru, čisto tiho, čisto naivno in od srca iskreno, sem verjela, da je slovenski politični prostor zrel za kako majhno spremembo. Prav zaradi te svoje naivne vere se počutim – grdo nategnjeno. In popolnoma neumno.

Ko danes pogledam nazaj, mi namreč res ni jasno, na katero finto me je dobila ‘levica’, da sem tako vneto tulila, da je nujno verjeti v spremembe, da slabše ne more biti, da je treba voliti ‘levi’ trojček. Dozdeva se mi, da je šlo za golo, preprosto človeško potrebo – verjeti in ko imaš smolo, da živiš v času, kjer za kakršnokoli resno vero ni nobenega razloga, se okleneš najmanjše bilke upanja.

Točno to mi je ‘levica’ ponudila. Bilko. Majhno obljubo – načelnost. Ne, nisem pričakovala, da so boljši, večji in bolj pošteni, a ko so dovolj dolgo kričali, da so načelni, sem si rekla; ‘Pa hej, če na očeh vse slovenske javnosti in pred milijonom kamer tako zelo vneto razlagaš, da boš držal svojo besedo, potem nekaj že bo. Če nič drugega, te bodo mediji prisilili, da ne požreš prav vsega, kar si izdavil.’

Napaka. Razočarali so oboji, politiki in mediji; Prvi, ker so poskrbeli, da je beseda načelnost iz naših krajev izginila takoj, ko so se zadnje plati prvič posedle na svoje komaj dobro izgubljene prestole in ker je bilo samo vprašanje časa, koga se bo prvega ujelo na laži. Mediji, ker nastale situacije niso niti poskušali izkoristiti za kako konkretno, uravnoteženo kritiko, ampak so vse skupaj sprevrgli v medijski linč, kjer smo namesto argumentov goltali posnetke praznih poštnih nabiralnikov, jokajočih mam in slovenskih grbov, na katerih se je izpisovala beseda – LAŽ.

Če bi minister Gregor odreagiral takoj, priznal, da je zajebal vsaj na moralni ravni in v trenutku odstopil, bi, če nič drugega, postavil hudo visoke standarde načelnosti, ki bi zavezale usta najbolj glasnim opozicijskim paranoikom, katerih dolgoročni spomin očitno ne funkcionira (glede na to, kako hitro pozabljajo lastne napake). Tako pa se je raje odločil za drugo, po njegovem mnenju veliko bolj naporno možnost, malce je povesil nos, veliko razmišljal in si bo sedaj ponovno skušal pridobiti zaupanje množic.

Iskreno mi je žal, moje glave v tej množici pač ne bo in prepričana sem, da jih bo manjkalo še kar nekaj. Na nek način mi je celo žal, da so se ravno na hrbtu ministra Gregorja zlomila kopija, ki jih narod zadnje mesece meče proti celotni slovenski politični srenji, a oprostite, ‘levico’ sem volila le zato, ker sem verjela, da premore nekaj posameznikov, ki bi mogoče celo zmogli s pokončno glavo oditi iz kake bitke. Tudi in predvsem, če bi jo izgubili.

Nikoli in nikdar namreč nisem verjela v popolnost, v poštene politike, sem pa, naivka, verjela, da obstajajo ljudje, katerih beseda nekaj šteje. Če že zajebejo, potem si upajo to priznati in za to odgovarjati, biti žrtveno jagnje, če se to lepše sliši. Tisti, ki jih ne spoštujem, me ne morejo razočarati, toliko bolj pa boli, ko požrejo besedo tisti, od katerih nekaj celo pričakujem.

Ob, za celotno volilno telo verjetno zanemarljivemu, dejstvu, da sem le mala, nategnjena državljanka, se mi v grlu zatikajo predvsem zadnje raziskave javnega mnenja, ki kažejo, da je SDS ponovno prevzela vodstvo na političnih lestvicah. Skrbijo me tudi debate s tistimi volivci, ki so bili le zaradi določenih politikov s potencialno karizmo pripravljeni narediti korak stran od svoje politične trmoglavosti in namesto nacionalistične ali kake druge ‘radikalne’ izbire podpreti možnost, ki je v prvi vrsti obljubljala načelnost. Na naslednjih volitvah lahko levaki na njih pozabijo. Nategov pač nihče ne mara.

Kot je sedaj že kristalno jasno, lahko pozabijo tudi name. Volitve v Sloveniji me do pojava kakršnekoli nove stranke ne vidijo. Ne parlamentarne in ne predsedniške, saj me je s svojim vmešavanjem (beri: podpiranjem) razočaral tudi gospod predsednik, še eden tistih, od katerih sem, trapa, pričakovala več. Tudi princip, da je boljše voliti manjše zlo, kot sploh ne voliti,  tako v danem trenutku več ne prepriča.

V Sloveniji je trenutno najboljše voliti – nič. Škoda energije in časa za ljudi, ki ob vsej skrbi za lastno rit ne zmorejo več niti blefirati, da jih zanima še karkoli drugega.

Sanja Leban

Sanja Leban – Zloba je ena najpriljubljenejših slovenskih blogerk. Primorka, živeča v Ljubljani je širše spletno bralstvo pridobila z vsebinsko pronicljivimi in stilsko dovršenimi komentarji aktualne družbene realnosti. Obiščite jo na www.zloba.si.
Arhiv njenih komentarjev na Drugem svetu najdete v rubriki V gosteh.