Vsaka ima svoj faktor, slovenske glave pa Erdogana

Sem in tja se mi dogaja, da me kdo dobrohotno pocuka za rokav, rekoč, da NIprav, da s svojimi komentarji ves čas silim k nekakšnemu ”razmišljanju”. Grdo naj bi bilo od mene tudi to, da nič ne pišem o Gorskem zdravniku- a se res oproščam, ga ne gledam– nič ne pišem o ljubezni do kužkov in muckov, kar menda pritiče mojim letom. Žal mi je, ampak za slednje, sploh kar imamo vnuke, mi je bolj malo mar. Poleg tega je pri meni že od nekdaj tako, da so ljudje na prvem mestu.

Skratka, pet minut razmišljanja na dan- ljubi moji- ne bo nam škodovalo! Pa ne o Brad Pittu ali o zadnjem modnem laku za nohte! Ne!

Razmišljati bi morali o stvareh, ki se nam dogajajo dnevno, ki nam po tihem sicer vzbujajo skrb in nelagodje, a se raje obrnemo stran, kot da bi kaj ukrenili. Da bi povzdignili glas ali protestirali? Za božjo voljo, to pa ne, razen, seveda, če ukaz zato ne pride z ”vrha”. Podobno kot se te dni dogaja v Turčiji. Takrat pa!

Žal smo že zdavnaj nehali biti aktivni državljani. Udobneje nam je, če smo lutke. Če nam ni mar. Če gledamo vstran, če se nam fučka za ves svet, važno je, da imamo ravno prav cvenka, da gremo na pivo.

Takšne, ki so ”slepi in gluhi” ima vsaka oblast najraje …več (piše Milena Miklavčič)