Vsi smo malo Balkanci

Prejšnji teden je minil v nekaj tipičnih balkanizmih, ki jih zmore slovenska politika, javni sektor in z njim povezano gospodarstvo. Najbolj so odmevale tri zgodbe:

Prva je povezana z nasprotovanjem krajanov Črnomlja vzpostavitvi evidenčnega centra za migrante v njihovi občini. Namesto, da bi sicer zelo vesten in dovolj komunikativen državni sekretar Boštjan Šefic skočil na kratko službeno pot v Črnomelj in pojasnil prebivalcem, kaj načrtujejo, je ministrstvo za notranje zadeve kar nekaj dni dovoljevalo, da se je zgodba na lokalni ravni grela in na koncu zavrela.

Druga zgodba se je vrtela okrog predsednika Upravnega odbora v DUTB Marka Simonetija. Njegovo položaj je namreč resno ogrozila objava pogovora s seje upravnega odbora DUTB, kjer se je dalo razbrati, kako so gospodje, še posebej Simoneti, po balkansko reševali težave, ki jih njihovim managerjem povzroča Lahovnikov zakon.

In tretja odmevna zgodba so bile čakalne vrste, ki so se v slovenskem zdravstvu izkazale za pravo balkansko dramo. Žal gre pri tem za prave, ne namišljene bolnike. V odpravljanje čakalnih vrst smo zmetali milijone, a ker ne odpravimo sistemskih vzrokov zanje, imajo od tega denarja še največ koristi tisti, o katerih ves čas govorimo na glas, pa proti njim še nismo ničesar ukrenili.

Obširneje pišejo na blogu Kamien komunikacije.