Zakaj smo tako katastrofalno neuspešni pri črpanju EU sredstev?
Slovenija je pri pridobivanju EU nepovratnih sredstev, blago rečeno, nerodna. V tem kontekstu so razumljiva pričakovanja predsednika vlade, da dobi pojasnila, zakaj se absorpcija tega denarja ne dogaja bolj uspešno.
Pričujoči tekst nima ambicije, da bi bil neke vrste nadomestno poročilo (naj kar vladna služba napiše svojega), želim pa opozoriti na teme, ki se ob nepovratnih EU sredstvih malo manj ponavljajo. Sama sem se s tematiko bolj intenzivno ukvarjala v času 2003 – 2007, tako da nekaj izkušenj je, pa tudi dovolj distance.
Prvič, v tem tekstu se referiram na črpanje sredstev iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada. Ker gre za aranžmaje, ki so v največji meri pod ingerenco države članice in naj bi bilo tako za države kot za zasebne prijavitelje neke vrste suhi trening za prijave na ostale razpise (pri ostalih EU grants).
Gre za sklop nepovratnih sredstev, ki so namenjene tistim regijam, ki so razvojno pod povprečjem EU. Ko je Slovenija postajala članica EU, smo slišali samo lepe zgodbe o tem, kako so se z nepovratnimi sredstvi regije opomogle (veliko smo se učili iz prakse Furlanije – Julijske krajine) in smo v nekem idealizmu pričakovali, da je treba samo »prijaviti projekte, ker denar je na voljo« in od tu naprej bo šlo samo še na bolje, drugih protislovij pa da ne bo … več (piše: Jasmina Držanič na blogu Jože P. Damijan).