"Z razliko od ostalih medijev je na televiziji najpomembnejša slika, ki ji besede še dodajo tehtnost in pravilno razumevanje."

Poleg vedno bolj priljubljenega interneta, televizija zelo visoko kotira pri uporabnikih sodobnih medijev. In kaj jo dela tako posebnega, da se »potrošniki« medijev odločimo za televizijo in ne na primer za radio ali časopis? Televizija je edini medij, ki razpolaga z gibljivo sliko, kar je nedvomno njena prednost, vendar slika sama po sebi ni recept za uspeh, saj jo mora novinar znati izrabiti, torej govoriti s sliko. Če pa želi doseči želeni učinek, mora kakovostno sliko kombinirati z ustreznim besedilom, kar poročanju doda tehtnost in pravilno razumevanje.

Gibljiva slika je vsekakor hvaležno sredstvo za prikaz pestrega dogajanja, ki v časopisni vesti ali radijskem oglašanju kaj kmalu izgubi svoj žar. Televizijski novinar se mora ravno zaradi komuniciranja s sliko drugače lotiti dela kot njegovi stanovski kolegi. Pa si oglejmo primer nogometne tekme. Časopisni novinar bo v športni vesti strnil rezultat, imenoval najboljše strelce in na kratko komentiral dogajanje na štadionu, vest pa začinil še s fotografijo, ki bo, po možnosti, prikazovala glavno zvezdo tekme v napadu. Radijski novinar se bo ob koncu tekme javil v studio in za zvočno podlago uporabil vzdušje na štadionu, sam pa bo komentiral dogajanje med tekmo, povedal rezultat, morda pred mikrofon povabil najboljšega strelca, skratka poslušalcu ponudil vtis, da je prisostvoval na tej pomembni tekmi. Televizija pa ima prednost, da lahko gledalcu postreže s sliko, ki je zgovornejša od besed. Gledalec bo lahko »v živo« iz naslonjača domače dnevne sobe in s pivom v roki spremljal prenos nogometne tekme, budno si bo ogledal vse akcije, napade in obrambe, vrhunec pa bodo zadetki in ovacije zmagovalnega moštva ob zaključku tekme. Izmed vseh treh primerov je ravno tretji, torej televizijski, primer poročanja najbolj atraktiven, saj je slika sama po sebi najbolj zgovorna, vendar pa se mora televizijski novinar skrbno posvetiti pisanemu poročilu, tako da se slika in besedilo ujemata in dopolnjujeta.

Od samega začetka televizijskega poročanja pa do danes se je precej moderniziral način poročanja, še večji napredek pa je viden v razvoju tehnologije, ki posledično oblikuje kakovost slike. V 50. in 60. letih 20. stoletja so televizijski novinarji uporabljali težke in okorne filmske kamere, saj sta bili kamera in škatla s kaseto med seboj povezani s kabli, zaradi česar sta se morala snemalec in asistent premikati usklajeno. Danes pa so kamere manjše, lažje in digitalne, snemalec je sam, zato ima lažji in hitrejši dostop do informacij. S tehnologijo se je narava posnetega materiala vidno spreminjala.

Ko sem poleti občasno spremljala ponovitve dnevnikov Televizije Slovenija iz leta 1991, nisem mogla, da ne bi opazila, kako se je v petnajstih letih spremenil žanr poročanja v televizijskih dnevno-informativnih oddajah. V začetku devetdesetih smo bili priče dolgim kadrom, ki jih praktično nikoli ni presekala izjava. Prispevek iz seje parlamenta je bil videti, kot da je narejen za radio ali časopis. Novinar je prebral poročilo, ki ni imelo kakšne globlje povezave s sliko. Navadno je ta prikazovala posamezne kadre s seje, kamera se je usmerila proti predsedujočim, snemalci so se včasih »zapičili« tudi v novinarje. Skratka, dokaj statično. Povezava med sliko in besedo ni bila izrazita. Če pa danes spremljamo dnevnik na TV Slovenija in 24 ur na POP TV, bi si lahko mislili, da se je v televizijskem mediju v petnajstih letih zgodila kar manjša revolucija. Kadri so kratki, včasih že kar filmski. Ti praktično nikoli niso daljši od 10 sekund, saj jih takoj prekine izjava. Prispevka brez izjave praktično ne vidimo več, kakor se skorajda vedno uporabljajo posnetki z več lokacij ali iz arhiva. Skorajda nujnost je že, da se z uvodno mislijo in zaključkom pred kamero pokaže tudi avtor prispevka. Novodobna televizija skuša tudi na področju »doziranja« informacij delati šov. Zdaj ni več dovolj, da novinar poroča, da se recimo minister Erjavec rekreira s tekom na nek gorenjski vršac, temveč se mu mora pri tem pridružiti.

 »Režijsko so televizijska poročila brez dvoma napredovala, če pa jih premerim z novinarskega vidika, pa nisem prepričan, da dodelana in spektakularna slika novinarskemu podajanju informacij daje dodatno prednost. Nasprotno, prej sem mnenja, da je s tem prava in verodostojna vsebina postavljena na stranski tir. Besede so le še dodatek sliki, ne pa tisti element, ki bi bil v izhodišču najbolj pomemben za tehtnost in pravilno razumevanje,« o potencialni nadvladi slike razmišlja svobodni novinar Luka Hvalc.

Da je televizijsko poročanje predvsem poročanje s sliko, sta v svoji knjigi TV novice zapisala tudi Tomaž Perovič in Špela Šipek. Izbor slik in njihovo zaporedje po stopnji pomembnosti postavljata vzporedno s tekstom, ki opisuje določeno dogajanje. »Televizijsko poročanje je torej več kot le ilustracija povedanega, več kot le časopis s premikajočimi se slikami ali radio, ki mu dodamo še sliko.« (Perovič, Šipek: TV novice) Dober televizijski novinar torej mora znati izkoristiti harmonijo kakovostne gibljive slike in ustreznega besedila, ki dopolnjuje sliko, ji povečuje tehtnost in gledalcu omogoča pravilno razumevanje.

Manca Čujež