Zakaj ženske ne postanejo direktorice?

The New York Times je objavil članek v katerem ugotavljajo, da je na samem korporativnem vrhu zelo malo žensk – med Fortune 500 največjih jih je samo 6% – in da so razlogi za to strukturne narave.

Kot v povzetku članka navaja dr. Jože P. Damijan, gre večinoma za samo-(ne)selekcijo, torej za osebno odločitev žensk, da svojega življenja in družine ne žrtvujejo za kariero. Kadar pa se za to odločijo, običajno naletijo na večje težave, kot so pričakovale. Pri top menedžmentu gre pač za moški svet, ki je izjemno konkurenčen in krvav, in še dodatno krvav postane, kadar se vanj želijo spustiti ženske. Kot da bi naravni instinkt pri moških želel izločiti še posebej žensko konkurenco.

Damijana dejstvo, da se malo žensk odloči za in še manj prebije povsem na vrh, niti tako ne moti.

Zakaj pa bi ženske tako nujno morale v krvavo moško areno in se tepsti po moško? Kar se mene tiče, je to v nasprotju z mehkejšo žensko naravo, nekako nenaravno, pripomni.