Burka z burkami
Pred dnevi sem na nacionalkinem portalu zasledil pogovor s petnajstletno muslimanko iz Ljubljane, ki že dobro leto v javnosti telo in obraz zakriva v burko, zadnje čase na Zahodu tako kontroverzno muslimansko oblačilo. Z vsem spoštovanjem do dekleta, načelnega v prakticiranju vrednot nekonformnega načina življenja, moj namen ni moralizirati o (ne)upravičenosti tovrstnih trendov oblačenja v zahodnem družbenem okolju, prav tako se ne zgražati nad (ne)strpnostjo ksenofobnih Slovenceljev, kar je ta čas prava modna muha. Pustivši ob strani frustracije levih, desnih, rdečih, črnih in roza pikčastih, si bom raje zamislil neki drugi svet, v katerem bi muslimanska burka postala vesoljno središče najnovejših modnih smernic, tako rekoč »a must wear« za vsako hudo bejbo, ki da kaj nase in želi uspeti v svetu slave in glamurja.
V prvem trenutku bi se kot moški moral zgroziti nad tako radikalnimi posegi v človekove pravice našega načina življenja. Pomislite, povsem neupravičeno in škandalozno bi mi bila odtujena pravica do slinjenja ob vročih telescih, na ogled postavljenih v dvajsetih različnih miss izborih. Človeško dostojanstvo bi mi bilo krateno ob nezmožnosti buljenja v joške bejb znamke Turbo Angels in kar je še huje, nikoli ne bi imel pravice spoznati razkošnih talentov Rebeke, Sanje, Nine in prijateljic, na katerih so (z)gradile svoje bleščeče kariere. Predstavljajte si recimo Rebekin evrovizijski nastop v burki, ali temu primerno oblečeno Nino kot voditeljico oddaje Big Brother. Pa saj to je grozno! Bolj kot razmišljam, se mi dozdeva, da v svetu vladavine burk moških ne bi dobili več nikamor – ne na ulico, ne v trgovino, kaj šele v službo ali morebiti plažo! Saj bi cele dneve samo še sedeli ob TV in gledali fuzbal. No, morda bi med polčasom skočili še na kakšno pivo.
Nič manj ne bi trpele ženske. Ličenje kar naenkrat ne bi imelo pravega efekta, ženske revije bi postale pravi dolgčas, propadli bi programi za hitro hujšanje, prirojenih intelektualnih šibkosti ne bi mogla skriti še tako sofisticirana plastična operacija. Moški bi pri ženskah postali pozorni na čisto napačne stvari.
Reforma bi udarila tudi na trg delovne sile, izumrlo bi en kup poklicev: tajnice, hostese, gospodinjske pomočnice, manekenke, pevke, igralke, TV voditeljice, svetovalke, asistentke … spisek je brezkončen. Posledica vsega bi bila, da bi se velika večina ženskega sveta kar naenkrat soočila s preobilico prostega časa. In kadar ženske ne vedo, kaj početi, začno nadlegovati moške. Skratka, huda nočna mora!
Trendom primerno bi se moderniziral tudi televizijski progam. S »prime time« bi izginjale Kmetije, Big Brotherji, Slovenija ima talent, španske in slovenske limonade, gledalca ali dva bi izgubila tudi Na zdravje. Ob osmih zvečer bi si tako lahko ogledali Omizje, Knjiga mene briga, Kulturna panorama, v sporedu bi se ponovno našel prostor za Resnično resničnost, vrhunec dneva bi bila Obzorja duha. Kanal A bi predvajal samo še videostrani.
Namesto prsatih lepotičk bi medijske naslovnice polnile izobražene intelektualke, ki bi v Evah, Leah, Janah in Lady razpravljale o najnovejših dognanjih na področju jedrske fizike in cepljenja atomov, beseda bi tekla o raziskovalnih dosežkih v biomedicini, mikrobiologiji, raziskovanju izvora vesolja in mikrobih na Marsu.
Menda vam je zdaj že jasno, da bi radikalna uvedba burk popolnoma porušila naš vrednotni sistem. Namesto družbe osladnih plehkosti bi dobili družbo intelektualne globine, seksi formo bi zamenjala lepota vsebine. Odklenkalo bi Calvo tunam. »Jaz ne verjamem u telo, rad bi te videl u srce,« bi še z večjim zanosom prepevala Siddharta. Vloge narodovih mnenjsko-trendovskih voditeljev bi prevzeli razgledani ljudje, Slovenija bi postala skupnost sposobnih, delovnih, ustvarjalnih državljanov, ki bi v prizadevanjih za skupno dobro domovino uveljavili v Evropi in svetu.
Dragi Slovenci in Slovenke, je to družba kakršno si želimo??!? Neee, seveda ne. Če bi si jo želeli, bi takšno že imeli. Z burkami ali brez. Zato, vidite, so burke sprejemljive le kot simpatična novost, kot trend manjšine, ki se nas ne tiče. Manjšine, ki jih pregovorno podpiramo za ceno statusa moderne tolerantnosti. Vse dokler nam njihova simbolika ne da misliti, dokler ne začno ogrožati predstav o življenju, kot ga dojemamo sami. Takrat, vidite, takrat je konsenz popoln, da jih je v dobri veri po zaščiti naših vrednot obvezno treba prepovedati.
Rok Čakš