Men je kr mal nerodn
”Misliš, da naju Veber gleda?”sem zamomljala na Poldetovo uho, še prej sem se previdno ozrla okoli sebe.
Človek nikoli ne ve, mar ne, česa so zmožni v Žabariji.
V senožeti sva delala butarice, pa sva se ob poldne za kakšne pol ure ulegla v podrast, da se malo odpočijeva.
”Briga me, hudič frdamani!” je zagodel, ležeč na mojem trebuhu. Bila sva sita, malo tudi nezadovoljna. Garala sva že od pete ure zjutraj, naredila pa komaj 100 butaric.
”Vseeno me skrbi. pravijo, da vojska vse vidi in vse ve, greh se delati ne sme! Denarja za traktor, ki ga imava v skrivnem predalu mentarge, ni malo. Kaj pa, če pridejo specialci, ga poberejo, naju pa ustrelijo?”
”Matr, Mica, sedaj pa nehaj! Briga jih tam, v Ljubljani, kaj delamo v Ravnah pod Starim vrhom!”
Molčala sem. Kaj sem hotela drugega?! Vseeno me je glodalo in skrbelo, kot še nikoli poprej.
Zvečer, ko sva prišla domov, je šel prvi pod tuš.
”Oprosti, a danes ne bo nič. Sem zmatran kot konj,” je dejal, ko je opazil moj mili pogled – in me uščipnil v zadnjico … več (piše Milena Miklavčič)