Depresija – tihi ubijalec veselja do življenja

Najtežje se je boriti proti nasprotniku, ki ima oporišče v tvoji lastni glavi. Govora je o depresiji, ki se v glavo vsakega posameznika priplazi tiho in počasi. Običajno se take stvari začnejo nedolžno. Simptomi, ki jim na začetku ne posvečaš neke hude pozornosti, ker verjameš, da bodo izzveneli. Minili sami od sebe. Verjameš, da gre le za neko prehodno fazo, ki bo v najslabšem primeru trajala nekaj dni, morda kak teden. Najprej čutiš, da se kar naenkrat težko zbereš, da imaš težave z koncentracijo. Postaneš nemiren, napet, razdražljiv. Vsi in vse ti gre na živce.

Tako Dušan Jambrošič opisuje prve znake depresije, ki pa se hitro stopnjujejo. Nato se pojavita težava s spanjem in težava z apetitom. Eno in drugo gre lahko v dve skrajnosti. Ali spiš premalo (skoraj nič) ali pa bi spal dan in noč. Enako je s hrano. Pridejo dnevi, ko vase v celem dnevu spraviš le eno banano, jabolko ali jogurt in pridejo dnevi, ko začneš jesti in se nikakor ne moreš ustaviti.

Postajaš zaskrbljen. Večino časa si utrujen, brez energije, brez moči. In to ti, človek, ki je še nedolgo nazaj prekipeval od energije, načrtov, ciljev. Da se nekaj dogaja, da je nekaj narobe, drugače kot prej, opazijo tudi tvoji bližnji.