Metka je študentka in to bi rad postal tudi Janez

V zadnjih tednih je veliko prahu dvignila odločitev nekaterih izmed ljubljanskih fakultet, ki so se odločile, da bodo v svojih internih aktih namesto moške slovnične oblike uporabljali ženski slovnični spol.

Franc Marušič, redni profesor za jezikoslovje na Univerzi v novi Gorici je odločitev pokomentiral v zapisu na znanstvenem blogu Kvarkadabra:

Zadnja dva meseca beremo in poslušamo o (gotovo) dobronamernem ukrepu nekaj ljubljanskih fakultet, ki so se odločile, da bodo v svojih internih aktih namesto za slovenščino do sedaj običajnega moškega slovničnega spola za nanašanje na pripadnike obeh bioloških spolov uporabljale raje ženski slovnični spol (povezave do dela debate, ki se je odvijal v medijih, so tukaj). Nočem se opredeliti do upravičenosti, smotrnosti in/ali smiselnosti takega ukrepa in nikakor nočem posegati v avtonomijo posamičnih fakultet in njihovih organov upravljanja.

Vendar pa je glede na vse javne objave njihov ukrep že zdavnaj prešel fakultetne okvire in postal del obče slovenske jezikovne debate. Osredotočil se bom na dve trditvi, ki se pojavljata in ponavljata v približno polovici vsega napisanega o tem ukrepu. Na trditev, da ukrep ne posega v jezikovni sistem (recimo intervju z Markom Stabejem, Mladina 8. 6. 2018, ali pa Intervju z Moniko Kalin Golob, Mladina 6. 7. 2018), in trditev, da je jezikovna “neenakopravnost”, ki naj bi jo ukrep odpravljal, posledica družbene neenakopravnosti moških in žensk oziroma da je odprava te “neenakopravnosti” nujna za družbeno enakopravnost spolov (recimo Jana Rošker v Sobotni prilogi 16. 6. 2018)… nadaljevanje na blogu